Tiskane izdaje
Alberta Sirka poznajo predvsem tisti, ki imajo radi slike z morskimi motivi. Ljubitelji teh motivov in tisti, ki bi ga radi bolje spoznali, lahko pridejo na svoj račun v Narodni galeriji, kjer so ob 130-letnici slikarjevega rojstva pripravili pregledno razstavo.
Razstavljenih je 71 del iz slikarjevega 40-letnega ustvarjalnega obdobja, poleg marin in obmorskih pejsažev tudi tihožitja in portreti. Nostalgiki se bodo razveselili ilustracij za knjigo Toneta Seliškarja Bratovščina Sinjega galeba.
Alberta Sirka (1887–1947) bolje poznajo v zamejstvu, kjer je bil do 42. leta starosti njegov dom. Rodil se je v Sv. Križu nad Tržaškim zalivom, bil je zaveden Slovenec in leta 1929 je moral zaradi fašizma Italijo zapustiti.
Albert Sirk: Avtoportret, 1911, oglje in kreda na papirju. Foto: Arhiv Narodne galerije
Alina Carli, preučevalka Sirkovega dela in življenja ter avtorica razstave in besedila v katalogu, pravi, da se navadno vsako pričevanje sodobnikov o tem slikarju začne z njegovim telesnim videzom, saj ni bil videti kakor večina umetnikov. Opisan je bil med drugim takole: »Plečat, močan in zdrav je, prej ustvarjen za rokoborbo kot za čopič. V družbi nerad diskutiira, knjige grozno sovraži, ljubi pa Sv. Križ, kriške ribiče in morje.«
Večina del izgubljenih
Pisati o Albertu Sirku 70 let po njegovi smrti je hkrati težka in lahka naloga, saj je večina njegovih del izgubljena ali pa se o njih ne ve veliko, pravi Carlijeva. Razstavljena dela so v lasti zasebnikov in ustanov.
Sirkovega sloga sloga ni lahko opredeliti, nekateri ga označujejo za impresionista oziroma neoimpresionista, drugi za barvnega realista. Sirk je precej samosvoj, izhaja iz lastnega občutenja morja in življenja ob njem. Sam je bil med drugim tudi ribič in takrat so nastale slike ribiških ladij.
Ta svojstven slog je Sirku čez čas prinesel veliko uspeha ne samo na razstavah širom Slovenije, temveč tudi zunaj njenih meja. Njegova dela vse do danes niso izgubila svoje privlačnosti, hkrati pa so dokument nekega izgubljenega časa.
Albert Sirk: Prihod ladij v pristanišče, 1913, olje na platnu. Foto: Arhiv Narodne galerije
Beg v Jugoslavijo
Ko je Sirk leta 1929 pred fašizmom ilegalno prestopil jugoslovansko mejo pri Reki, se je začelo njegovo 16-letno izgnanstvo iz rojstnega kraja. Postal je učitelj risanja na meščanski šoli v Sv. Lenartu v Slovenskih goricah. V tem obdobju je ustvarjal z veliko vnemo, posvečal se je študiju barve in kompozicije, izpopolnil tehniko akvarela in začel suvereno obvladovati tudi oljno tehniko. Razstavljal je, likovna kritika mu je bila naklonjena, všeč je bil tudi ljudem, kar se mu je finančno poznalo. Prvič pa se je samostojno predstavil s 40 deli šele leta 1937 v Mariboru.
S prihodom na Štajersko se je Sirk razvil v pristnega slikarja morja, kar je gre pripisati veliki nostalgiji po domačem kraju. Upodabljanje čistih marin oziroma morskih motivov pomeni tako ohranjanje spomina na korenine, hkrati pa izražanje bolečine zaradi ločenosti, pa čeprav le-to izraža s svetlo in intenzivno barvno paleto. Tu stopi v ospredje njegov barvni realizem, ki pa včasih prestopi svoje lastne meje in zato njegove slike delujejo impresionistično.
V tistem obdobju je veliko potoval, predvsem po Makedoniji, kamor se je preselila njegova mlajša sestra Lucija z možem. V njegovem opusu je veliko makedonskih motivov, pretežno v tehniki akvarela (in nekaj olj), od čistih vedut do žanrskih prizorov vsakdanjega življenja. Čeprav ni bil človek besede, je svoja potovanja v Makedonijo opisal v glasilu Naš rod in potopis, tako kot druge, ki jih je še napisal, opremil z risbami in nekaterimi reprodukcijami.
Albert Sirk: Kalafati pri malici, 1940, olje na lepenki. Foto: Arhiv Narodne galerije
Portreti
V Sv. Lenartu se je Sirk posvetil tudi valoviti pokrajini Slovenskih goric. Njegovi portreti obsegajo celo galerijo likov z imenom in priimkom, pa tudi anonimnežev, ki jih je zabeležil na svojih potovanjih ali priklical iz spomina. Prelomnica v slikanju portretov v tehniki olja je nedvomno Moja mati, ki jo je Sirk portretiral leta 1929, tik pred odhodom v Jugoslavijo – ženica z rdečo ruto na glavi, zgubanega in zaskrbljenega obraza zaradi sinovega odhoda. Portreti iz prvega obdobja njegovega ustvarjanja so bili bolj realistični, statični, pozneje so postali portretiranci bolj kontemplativni.
Albert Sirk: Portret žene v narodni noši, 1932, olje na platnu. Foto: Arhiv Narodne galerije
Leta 1938 je Sirk dobil službo na celjski gimnaziji. V Celju so si Primorci s Sirkom na čelu ustvarili svojo oazo v gostilni Pri turški mački, ki je bila v lasti primorske družine Štolfa in je zato imel asvojo vsebino, vzdušje, domačnost in jezik ožje kraške domovine. Druščina si je nadela ime Robinzoni, njihov kapitan je bil Sirk, poleg veselih omizij v omenjeni gostilni pa je prirejala poletne rpočitnice na dalmatinskih otokih, predvsem na Murterju, Kornatih in Vrgadi. Murterja in njegovih naselij Sirk ni samo slikal, temveč tudi opisal v potopisu.
Najboljše stvaritve
Stik z naravnim elementom je iz Sirka potegnil najboljše stvaritve njegovega opusa. Vse, kar ga je obkrožalo v teh poletnih mesecih – morje, ribiči, barke –, je nesel v Celje v obliki skic, po vrnitvi domov pa je vse doživeto privrelo na dan. Prav s temi deli je Sirk zaslovel kot slikar morja in edini slovenski marinist. V tem obdobju je nastala večina Sirkovih najbolj dozorelih marin. Upodabljal je sončne vzhode in zahode, marine, življenje ribičev, vedute obmorskih mestec.
Sirk ni ustvarjal zato, da bi bil všeč povprečnemu meščanu ali strokovni kritiki, temveč zato, da bi izrazil svojo brezpogojno ljubezen do brezmejne modrine, lastnih korenin in svobode duha.
Poleg marin je nekaj slik v tem obdobju posvetil tudi Celju in okolici, ki pa ne dosegajo take izrazne moči kot njegovi morski prizori. Tako kot v Mariboru je bil tudi v Celju aktivni akter in gonilna sila umetniškega dogajanja. Sirkove stvaritve so bile razstavljene na vseh pomembnejših razstavah v Sloveniji. Leta 1940 je razstavljal v Beogradu.
Ko se je začela druga svetovna vojna, so ga vpoklicali v jugoslovansko vojsko. Ko je prišel v Srbijo, je bila vojska že v razsulu, v okupirano Celje se je vrnil peš. Kmalu so ga aretirali nacisti in odpeljali v Sokolski dom v Gaberje, nato v zapor h kapucinom. Skupaj z drugimi interniranci je maja in junija 1941 izdajal satirični list Kapucinski toti, po zgledu mariborskega Totega lista. List je bil strogo konspirativen, prispevki so bili anonimni, namenjen pa je bil sproščanju zapornikov. Sirk je karikirano potretiral sojetnike, advokata, tožilca in sodnika.
Izgnanstvo v Srbijo
Zatem sta bila z ženo Doro izgnana v Srbijo, v Paraćin, skupaj s 300 zavednimi slovenskimi izobraženci. V Paraćinu jim niso bili naklonjeni, zato je Sirk kot predsednik tamkajšnje kolonije posredoval, da so jih približno polovico preselili v Zaječar. Tam je prevzel kuhinjo za izgnance, Sirk je namreč vseskozi slovel kot dober kuhar. Zaradi inflacije denarja so ljudje kupovali njegove slike in s tem se je preživljal.
Žena Dora je zabeležila 122 del, nastalih v času izgnanstva, a se jih je do danes ohranila le kakšna desetina. Med lastniki je navedenih več družin iz Zaječarja in družine izgnancev iz Slovenije. Po besedah Vida Lenarda, ki se v katalogu ukvarja s tem zadnjim obdobjem Sirkovega življenja, je večino teh del s seboj odnesla okupatorska vojska.
Lenard tudi pravi, da je mešanje stilnih usmeritev glede na razpoloženje, kontekst in razpoložljiva tehnična sredstva osrednjeslovenskim kritikom povzročalo glavobol, zato Sirka niso mogli umestiti v neko jasno začrtano linijo ali šolo, zato se tudi ni znašel v kanonskih pregledih slovenske umetnosti. Sirkova fizična odsotnost iz Ljubljane in izginotje velikega dela opusa sta še povečala nelagodje kritikov, ki so bili po vojni vse bolj naklonjeni zmernemu ali socialističnemu realizmu.
Vrnitev v Celje in Križ
Po dobre štiri leta trajajočem zaječarskem obdobju je Sirk zaključil svojo zadnjo ustvarjalno fazo, saj je kmalu po vojni umrl. Ko se je po vojni vrnil v Celje, je pupodabljal tudi narodnoosvobodilno tematiko, v kateri je uveljavljal svoje znanje v krogu realistične in hkrati vsebinsko poudarjene figuralne kompozicije.
Znova je poučeval na celjski gimnaziji, zaprosil je za premestitev v Trst in avgusta 1945 so mu ustregli, dobil je mesto v tržaškem pokrajinskem narodnoosvobodilnem odboru, kjer naj bi pomagal pri ustanovitvi nove obrtnoslikarske šole. Stanoval je izmenično v Križu in Trstu, ponovno se je uveljavil kot slikar, ilustrator in pedagog. Umrl je leta 1947, pokopan je v Celju.
