Tiskane izdaje
Steklo izvira iz zemlje, kremena, ogenj in razžarjena magma rodita njegovo čisto, a krhko, lomljivo transparentnost. Postopek se zdi laiku na meji alkimije, njegovemu čaru pa se niso uprli niti tukajšnji mojstri modernističnega oblikovanja.
Uspešni v socializmu in danes pozabljeni. Domet njihovega iskanja izčiščenih form v steklu obuja razstava Umetnost za vsakdan; Slovensko modernistično steklo v Narodnem muzeju Slovenije.
Naslov razstave, ki so jo včeraj odprli v NMS na Metelkovi, zveni krovno, a sta se njegovi soavtorici dr. Cvetka Požar iz Muzeja za arhitekturo in oblikovanje in hišna kustosinja dr. Mateja Kos pri izboru omejili na oblikovanje kozarcev, vrčev, skled in drugega uporabnega posodja, okvirno med letoma 1950 in 1980. Starejših modernističnih eksponatov ni; pri tukajšnjih predvojnih proizvajalcih namreč tovrstne težnje niso znane, prelom je prinesel povojni čas.
Namreč zgodnji povojni čas. Že na začetku 50. let so si arhitekti prizadevali za napredek stanovanjske gradnje in kulture, za reformo doma. O nujnosti tovrstne modernizacije vsakdanjega življenja je, denimo, leta 1954 pisal Edvard Ravnikar. Tradicionalno delo v kuhinji je postalo »s stališča vsake gospodinje zase« prenaporno in premalo učinkovito, slikarije na krožnikih ali dekorativni vzorci na kozarcih pa so skupaj z oblikami, ki niso izvirale iz funkcije, potonili v poglavje navlake, ki je le višala cene proizvodnje, ne da bi ponujala kako prednost.
Nadomestilo jih je posodje modernih, izčiščenih funkcionalističnih oblik, kar razstava obnavlja z izborom izdelkov Steklarne Hrastnik, Steklarne Boris Kidrič v Rogaški Slatini in tamkajšnje steklarske šole. Pa tudi z izdelki samostojnih oblikovalcev.
Ob novih vizijah doma in hišnega gospodinjenja je vznik modernizema, vlitega ali izpihanega v steklo, narekoval tudi dobri stari narodni običaj zahajanja v lokale. Menili so, da bi okus domačega množičnega potrošnika lahko izboljšali »z uvajanjem novih, boljših tipov in zlasti z načrtnim uvajanjem dobrih steklenic in kozarcev v javnih lokalih«, pomembno tržno nišo pa je seveda odprl tudi vznik povojnega turizma, vezanega na mednarodni svet. Proizvodnja gostinskega stekla je postala v šestdesetih letih izjemna tržna priložnost, denimo ob odpiranju novih hotelov, kakršen je bil leta 1963 odprti ljubljanski Lev.
Protagonisti tovrstnega oblikovanja in zdajšnje razstave – mnogi so za svoje izdelke prejemali mednarodne nagrade – so bili po izobrazbi bodisi arhitekti bodisi slikarji in kiparji, ustrezen kader je izšel tudi iz leta 1947 vzpostavljene Steklarske šole v Rogaški Slatini – v tej so predmete izdelovali tudi za trg, ne le zavoljo »uka žeje« –, med njimi pa lep delež pripada avtoricam.
V Hrastniku so se mdr. angažirali Zoran Didek, Franc Papež in Slavko Marcen, v Rogaški Slatini Marjan Prsiček, Mirko Tunkelj, Ljubica Ratkajec Kočica, Raoul Goldoni, Tihomir Tomić, Miha Kerin ali Ferdo Pak, med samostojnimi avtorji pa izstopajo Dana Pajnič Oražem, Nana Lesnika, Živa Baraga Moškon, Janja Lap, Dušana Uršič, Janez Koželj ali Jože Krisper.
Dialog s steklarsko tradicijo
Razstava, ki so jo v NMS izkoristili tudi za »prevetritev« zbirke historičnega stekla – v vitrini iz leta 1888, tj. časa odprtja matičnega Rudolfinuma ob Prešernovi, predstavljajo izbor predmetov od časa ljubljanskih steklarn v 16. stoletju dalje –, sodi v serijo, s katero v muzeju predstavljajo tiste izseke iz tukajšnje kulturne zgodovine, kakršne predstavljajo različne oblike uporabnih umetnosti, obrti ali oblikovanja.
V minulih sezonah smo videli razstave pisalnega pohištva, porcelana in keramičnih izdelkov Dekorja iz ljubljanske Šiške, aktualna razstava pa se zdi nadaljevanje predvsem slednje (med drugim je vezni člen med obema kiparka in oblikovalka Dana Pajnič Oražem, ki je oblikovala tudi v steklu).
Znova gre za dragoceno opozorilo na pomen vsakdanjih predmetov iz bližnje preteklosti, ki ostajajo v javnosti neprepoznani in ob prenovah stanovanj preradi pristanejo v smeteh. Nekoč množični serijski predmeti so lahko danes zelo redki, kar pomeni, da tudi domača inventura stanovanja kdaj privede do odkritja »muzejskega kosa« iz nekdanjega vsakdana.
A sodeč po besedah organizatorjev ob tokratni razstavi vidnejšega sodelovanja z zasebnimi zbiralci ni bilo. Kar je na ogled, večinoma izhaja iz zbirk NMS in MAO, nekatere predmete so si morali izposoditi celo iz zagrebškega Muzeja za umetnost in obrt (v katerem imajo za razliko od naših muzejev tovrstno, večinoma deponirano dediščino kakovostno digitalizirano, s čimer so vzpostavili stalno dostopno referenco za stroko, ljubitelje in zbiralce). Tudi v obeh steklarnah, ki jim je – za razliko od Dekorja – slovenska tranzicija prizanesla, sodeč po besedah z včerajšnje tiskovne predstavitve muzejsko zasnovanih zbirk lastnih izdelkov nimajo.
Postavitev razstave prepriča. V studiu Presledek Vida Zabela in Barbare Žunkovič so posodje obdali z »reinkarnacijo« modernistične arhitekture, z nevtralno sivino betonskih panojev, posebnost pa je tudi katalog, v katerem lahko ob krovnih zapisih obeh avtoric prebereš še besedila direktorice NMS Barbare Ravnik, oblikovalke Tanje Pak, Jožeta Rataja in dr. Valentine Bevc Varl.
Posebnost, ker ga je zasnovala Tanja Lažetić, mdr. znana kot avtorica knjig umetnika. Na njegovih straneh je modernistične forme izpred desetletij soočila z detajli starejših steklenih izdelkov, tistih iz zadnje polovice tisočletja, ki so na ogled v omenjeni vitrini.
