Tiskane izdaje
Ob vsej današnji vizualni hiperprodukciji pogosto spregledamo umetnike, ki imajo soliden opus in so med nami tako rekoč stalno prisotni, obenem pa so zunaj lastnega ožjega kroga skoraj anonimni. Eden takšnih je bil nedvomno Bojan Golija, ki ga je odlikovalo izjemno mojstrstvo v risbi in grafiki, kljub trdnemu sidrišču v domačem Mariboru pa je bil tudi svetovljan z zanimivo življenjsko potjo.
Tri leta po smrti je Golija v Umetnostni galeriji Maribor (UGM) v sodelovanju z ljubljanskim Mednarodnim grafičnim likovnim centrom ter mariborskima univerzo in pedagoško fakulteto končno dočakal veliko retrospektivno razstavo. Šele ob njeni pripravi pa se je razkrilo, kako obsežno, raznoliko in vsestransko je bilo njegovo delo. Kustosinja razstave je kar umetnikova vnukinja, umetnostna zgodovinarka Gaja Golija, ki je imela seveda najbolj neposreden vpogled v dedkovo ustvarjanje, ne nazadnje je večina njegovih del ostala skrbno shranjena v domačem depoju, le redka so bila prodana.
Gaja Golija je poudarila, da je na stotine ur preživela med njegovimi deli, kar je bilo vznemirljivo potovanje, ne nazadnje je v umetnikovi zapuščini ostalo kar okoli štiri tisoč del. Vsaka mapa je razkrila nov aspekt dedkovega dela, predvsem je bila presenetljiva njegova virtuoznost, zlasti veselje do eksperimentiranja, ki je bilo do zdaj bolj ali manj neznano. Skoraj četrtina njegovega opusa so lastne podobe, ki predstavljajo nekakšen stalni obračun umetnika s samim seboj, pri čemer ob bolj resnobnih značajskih črtah ni mogoče spregledati tudi ironične oziroma nekakšne harlekinske note.
Bojan Golija: V dežju, 1954. Foto: Arhiv Umetnostne galerije Maribor
Avtoportreti so nedvomno med najzanimivejšimi Golijevimi deli. Marjeta Ciglenečki je v obsežnem katalogu zapisala, da je bil Golija markantna osebnost z nezgrešljivo mimiko in vehementno gestikulacijo. Njegova izjemna iskrenost in brezkompromisnost prideta do izraza zlasti v lastnih podobah, ki so nastale v času zdravljenja v lendavskih termah. Da s prahom krede ne bi prašil sob, je največkrat ustvarjal kar v banji, risal se je dosledno gol, ob tem pa z neusmiljenim realizmom in dobršno dozo humorja opazoval in skiciral svoje starajoče se in z boleznijo zaznamovano telo.
Prelomna japonska izkušnja
Če se v začetku z očitnim naslonom na svojega profesorja Božidarja Jakca – kot je opozoril Milček Komelj, tukaj ni šlo za epigonstvo, temveč predvsem za »duhovno bližino občutij, ki je moža tudi globlje povezovala« – Golija posveča figurativni grafiki z izrazitim socialnim podtonom ter prizori s Krasa in predvsem slovenskega podeželja, se njegov izraz po popotovanju na Daljni vzhod odpre v novih koordinatah. Leta 1957 je ladja odrinila, obiskal je Kitajsko in Indonezijo, njegov osrednji cilj pa je bila Japonska, kjer je ostal pol leta.
Gaja Golija je poudarila, da je umetnik večkrat dejal, da je japonska izkušnja zanj bila prelomnica, s podrobnejšim študijem japonskih grafik je dodelal načine stiliziranja in iskal inspiracijo v japonskih klasičnih mojstrih, zlasti Utagave Hirošigeja, čigar najslavnejše delo, serijo barvnih lesorezov Triinpetdeset poštnih postaj na cesti Tokaido, je tudi prinesel nazaj v Slovenijo.
Poleg tega še plošče za lesoreze, barve v prahu in ne nazadnje obsežno zbirko risb japonskih šolarjev, obiski šol so namreč bili del njegovega študijskega programa. Japonska izkušnja je po besedah Marjete Ciglenečki v Golijevo delo vnesla barvo in v njem vzbudila občutljivost za kulturno dediščino ter bogato likovnost naravnega sveta. Na svojstven način je spojil slog japonskih lesorezov s slovensko etnografsko obarvano vsebino, vedno bolj pa se je izražalo njegovo zanimanje za rastlinsko motiviko, ki je bila navdih za barvite kompozicije ter bolj umirjena, lirično kontemplativna dela.
Bojan Golija na Japonskem, 1957. Foto: Arhiv Umetnostne galerije Maribor
»Oče mariborske grafike«
V kasnejših letih in desetletjih je ostal zavezan invenciji, eksperimentiral je tako z različnimi grafičnimi tehnikami kot motivi, od barvite abstrakcije in poglabljanja v detajle iz rastlinskega sveta do fantazijskih asemblažev z izrazito skulpturalno prezenco in geometrijskimi variacijami ter minuciozno gradnjo fraktalnih spletov barvitih delcev ustvarjal unikatne fantazijske krajine. Bil je oster opazovalec likovnosti v okolju, ki ga je obdajalo, in natančen »prenašalec vtisov ter idej v pretanjene splete rezov in potez, ki so oživili površino nemih risalnih listov ter kamnitih, lesenih in linolejskih matric«. Ti so, tako kot še mnogo del, ostali nerazstavljeni v umetnikovem arhivu.
Poimenovali so ga tudi »oče mariborske grafike«, saj je svoje znanje z velikim žarom prenašal na mlajše generacije. Njegovo pedagoško delo je poglavje zase, tudi sam je o sebi večkrat dejal, da je pedagogika njegovo temeljno poslanstvo.
Samuel Grajfoner, ki je bil najprej njegov študent in nato profesorski kolega, je povedal, da se je Golijeva didaktična naravnanost združevala in oplajala z njegovimi likovnimi vsebinami, ob sodobnih likovnih praksah je študente vseskozi tudi smiselno opozarjal na umetnostna izročila preteklosti ter na kulturno dediščino domačih in tujih muzejev in galerij. »Vemo, da lahko zares izjemne pedagoške dosežke pričakujemo le od izjemnih ustvarjalcev,« je poudaril Grajfoner.
Bojan Golija je bil »ustvarjalec velikega potenciala, ki ga je širša umetnostna srenja spregledala in je ostal ujet v ozko, nestrpno in nerazumevajoče okolje, a je kljub temu ohranil ustvarjalno svežino in nepremagljivo željo po iskanju in osvajanju novega«, je o njem povedala Marjeta Ciglenečki. Ta bela lisa je z retrospektivo, na kateri je predstavljenih okoli sto petdeset grafik, risb in fotografij, ter z obsežnim katalogom zdaj dobila drugačne, veliko bolj otipljive barve in konture. Razstava je odprta do 7. januarja 2018.
