Tiskane izdaje
Donacije so ena temeljnih oblik konstituiranja likovnih muzejev po svetu, zato so pogoste tudi v Sloveniji, le da pri nas ne najdemo rešitve, kako bi lahko donacija umetnika ali zbiralca spodbudila tudi ustanovitev posebnega muzeja, kar je po svetu uveljavljena praksa.
»Pred kratkim smo sledili polemiki, ali je prav, da so dela Zorana Mušiča pristala v Narodni galeriji, kar je seveda povsem brezpredmetno, saj gre vendarle za voljo donatorja,« razmišlja direktor Galerije Božidar Jakac (GBJ) v Kostanjevici ob Krki Bojan Božič, »nihče pa se ni vprašal, ali ni Mušič morda avtor, ki bi lahko imel v Sloveniji tudi samostojen muzej, seveda profesionalno konstituiran, z zaposlenimi muzealci, ki bi za dela tudi strokovno skrbeli?«
Od Jakca, Kralja do Borčića
Ko se je Galerija Božidar Jakac (GBJ) pred 40 leti konstituirala kot likovni muzej, sta bili poleg takrat že zelo uveljavljenega simpozija Forma viva in Zbirke Gorjupove galerije, ki je temeljila tudi na darilih posameznih avtorjev, za to odločilni dve veliki donaciji del pomembnih slovenskih umetnikov – Božidarja Jakca in Toneta Kralja.
Temu so sledile še večkratne donacije del iz opusa Franceta Kralja, Janeza Boljke, Dragice Čadež in celotni grafični opus Bogdana Borčića. Ob strokovnem delu z zbirkami se je pogosto dogajalo, da so – če jim je uspelo pridobiti državna sredstva – na trgu odkupili kakšno delo, ki pomembno dopolnjuje zbirko.
Večkrat pa so na podlagi kvalitetnega dela z zbirkami, ki so najprej temeljile na odkupih (Gorjup, Gorše, Didek) od dedičev ali zbiralcev, kot donacijo prejeli še kakšno pomembno delo v zbirko.
Pri ocenjevanju vrednosti zbirk je pomembnih več parametrov. Med zbirkami v GBJ po količini del izstopa France Kralj (hranijo skoraj vsa najpomembnejša dela), ki je seveda pomemben tudi zaradi svoje pozicije v patrimoniju slovenske likovne umetnosti.
Pomembna je tudi celotna grafična zbirka Bogdana Borčića, ki je sistematično zbrana na enem mestu kot študijski kabinet. Zadnja leta pa so najbolj ponosni na zbirko Toneta Kralja zaradi posebne skrbi, ki jo zbirki namenjajo, in zaradi načina njene prezentacije.
V galeriji skrbijo za dinamiko ustreznih prenov in dopolnitev zbirk, da bi obiskovalci ne dobili občutka, da je stalna zbirka nekaj trajnega, za večno. »Prav letos poleti smo dopolnili zbirko Toneta Kralja z dvemi njegovimi deli, izposojenimi iz dveh beograjskih muzejev, ki sodita v sam vrh Kraljevega ustvarjalnega opusa.«
Vsaka ponudba
Skrb za donacije pomeni velik finančni in kadrovski zalogaj, sredstva za prenove in skrb za dela v zbirkah dobivajo ustanove v okviru redne dejavnosti varstva premične kulturne dediščine od ministrstva za kulturo (MzK), vsaka od njih pa se trudi pridobiti tudi sponzorska sredstva. Pogodbe za donacije v Narodni galeriji (NG), denimo, pripravijo sami, MzK pa o donacijah obveščajo v polletnih in letnih poročilih.
Hvaležnost muzejev in galerij
»V Narodni galeriji se lahko pohvalimo s pomembnimi in obsežnimi donacijami umetnin, ki jih sicer nikoli ne bi mogli odkupiti; nacionalno zbirko likovne umetnosti torej bistveno bogatijo,« je povedala Barbara Jaki, direktorica NG. Poleg umetnin jim darovalci zaupajo tudi dokumentarno gradivo in strokovno literaturo. Na razstavi Nove pridobitve 2001–2010 so predstavili izbor pridobljenih umetnin, med katerimi je več kot dve tretjini darovanih. Ob tej priložnosti so navedli tudi imena vseh darovalcev v obravnavanem obdobju – enaintrideset posameznikov in tri institucije. »Vsem smo iskreno hvaležni, saj se zavedamo, da so svoje osebne želje podredili širšemu interesu,« je poudarila Jakijeva.
Izpostavila pa je tudi volila, ki prav tako niso redka – v takih primerih se z darovalci dogovorijo, da donacija preide v last NG ob podpisu pogodbe, v posest pa šele, ko se donator za to odloči; včasih gre tudi za oporočni dogovor.
Donacije so reden segment dela tudi v Mestnem muzeju, povezane so z njihovim delom na terenu ter inventarizacijo gradiva. Delo s potencialnimi donatorji sprejemamo kot osebno prioriteto, saj sredstev za odkupe v zadnjem obdobju redno primanjkuje vsem muzejskim inštitucijam v Sloveniji,« je povedal Blaž Peršin, direktor MGML. Donacije so različne po kvaliteti gradiva in obsegu.
Največja donacija v novejšem obdobju je bila zapuščina Hribarjeve dediščine, pomembna pa je predvsem zaradi svoje zaokroženosti in kvalitete gradiva ter s tem povezane pričevalnosti zgodovinske osebe Ivana Hribarja, enega najpomembnejših županov Ljubljane.
Pomanjkanje
Problem prevzema predmetov je pogosto tudi pomanjkanje ustreznih prostorov za njihovo hranjenje. »Imeli smo, denimo, številne donacije starejših klavirjev, ki jih zaradi pomanjkanja prostorov nismo mogli sprejeti,« je še dodal.
Sicer pa so v MGML s pridobitvijo novih depojskih prostorov pred letom dni rešili marsikatero zagato in zdaj lažje sprejemajo donirane predmete. Kljub temu pa je selektivnost pri naboru bodočih muzejskih predmetov pomembna, upoštevajo pa tudi merila, ki opredeljujejo kvalitetno muzejsko zbirko in njihovo poslanstvo.
V Pokrajinskem muzeju Ptuj-Ormož so najbolj ponosni na Miheličev grafični opus in ostala dela na papirju, ki jih v muzeju hranijo v Grafičnem kabinetu Franceta Miheliča; tam so dela na voljo v študijske in raziskovalne namene. Del zbirke je stalno na ogled v Miheličevi galeriji, kjer je Grafični kabinet, občasno pa pripravijo tudi sistematske razstave Franceta Miheliča iz njegovega opusa.
»Muzeju je bilo v zadnjih letih podarjenih kar nekaj predmetov, ki smo jih sprejeli v svoje varstvo (glasbila, osebna zapuščina Franceta Miheliča, donacija 19 knjig zbirke Iconoteca Valvarsoriana ...),« je povedal Andrej Brence, v. d. direktorja muzeja. Z dvema donatorjema se prav zdaj še dogovarjajo (pohištvo in slike). Ljudje muzeju pogosto ponujajo različne predmete kulturne dediščine, vendar muzej izbere tiste, ki dopolnjujejo njihove zbirke.
Pomembne donacije
Ali si kakšno donacijo še posebej želijo? »Želimo si, da bi imeli toliko denarja za odkupe, da bi lahko stvari, ki bi jih želeli pridobiti, tudi odkupili in s tem pomagali umetnikom in njihovi produkciji,« je povedala muzejska svetovalka Adela Železnik iz MG.
Ali morajo galerije kakšno donacijo tudi zavrniti? V NG pravijo, da se tudi to dogaja, vendar redko. Zavrnejo ponudbe, ki nikakor ne ustrezajo zbiralni politiki njihove galerije – naj gre za kakovost umetnine ali v primerih, ko jim lastnik v dobri veri, da gre za original, ponudi reprodukcijo.
V Moderni galeriji vsako donacijo cenijo in so zanjo hvaležni, saj z njo donator izkaže muzeju tudi priznanje in zaupanje. Kljub temu pa vseh ne morejo sprejeti, ker so včasih pogojene z zahtevami, ki jih ne morejo izpolniti.
»Tu gre bodisi za donacije, ki so na primer preobsežne ali prezapletene za hrambo v že tako prepolnih depojih,« je povedala Železnikova. Včasih morajo donacijo zavrniti tudi zaradi zahteve po stalnem prostoru, v kar kot nacionalna institucija z omejenimi razstavnimi površinami ne morejo privoliti, saj bi bil v tem primeru prostor za stalno zbirko okrnjen na račun posamičnih monografskih zbirk.
V NG nimajo posebnih težav z zahtevami donatorjev, saj zaupajo v njihovo strokovnost in jim prepuščajo, da sami ocenijo, ali bodo uvrstili umetnino v stalno zbirko ali ne. Zavežejo pa se, da bodo z darilom ravnali v skladu z vsemi muzejskimi standardi in kot dober gospodar. Vsakemu darovalcu ponudijo možnost, da z njegovim imenom opremijo napisano tablico v zbirki, navajajo pa ga tudi vselej pri obravnavi provenience umetnine.
