Muzejske dragocenosti: Tartinijeva violina v Pomorskem muzeju

Čeprav je bil inštrument v rokah štirih restavratorjev, je dobro uigran.

Objavljeno
17. avgust 2015 16.41
Jelka Šutej Adamič, kultura
Jelka Šutej Adamič, kultura
Katere najdragocenejše muzejske predmete hranijo slovenske ustanove? So v depojih, na stalnih postavitvah, so jih prevzeli restavratorji? Niz predstavitev začenjamo v Pomorskem muzeju »Sergej Mašera« Piran, kjer so muzealci izbrali Tartinijevo violino. Je ena od treh znanih violin beneškega skladatelja in violinista Giuseppeja Tartinija, ki je bil rojen v Piranu leta 1692, umrl pa leta 1770 v Padovi.

Violina je zelo kakovosten historični inštrument in najdragocenejši predmet muzejske zbirke – Spominske sobe Giuseppeja Tartinija. Zbirka je v njegovi rojstni hiši v Piranu, kjer so razstavljeni tudi rokopisi svetovno znanega skladatelja, violinista in pedagoga. Tartinijevo violino v Piranu je izdelal pater Nicolò Amati (Nicolò Marchioni) iz Bologne med leti 1715 in 1725 in je ena od treh, ki jih je z oporoko po smrti v Padovi zapustil ­Giuseppe Tartini.

Violina je bila sprva družinska dediščina, nato jo je hranila stara piranska knjižnica (Biblioteca Civica di Pirano). Od leta 1954 jo hrani Pomorski muzej »Sergej Mašera« Piran. Čeprav je bila, odkar je v muzejski hrambi, že v rokah štirih restavratorjev (Maksimilijan Skalar, Blaž in Vilim Demšar ter László Lakatos), je odličen in dobro uigran inštrument, ki so ga preizkusili ali na njem koncertirali številni virtuozi, kot so: Uto Ughi, Tomaž Lorenz, Anja Bukovec, Mojca Luin, Sonig Tchakerian, Roberto González-Monjas, Zdravko Pleše, Žiga Faganel, Stefan Plewniak, Črtomir Šiškovič in Miodrag Bogić, so nam povedali v muzeju.

V regionalnih medijih beremo, da ima violina certifikat, ki so ga Pirančani pridobili leta 1937 v Cremoni in potrjuje, da je dejansko ena od Tartinijevih violin. Nejasno pa je njeno poreklo. Duška Žitko, muzejska svetovalka in skrbnica Tartinijeve spominske sobe v Piranu, je zato predlagala, da bi jo poslali v Cremono, kjer bi jo najboljši strokovnjaki ponovno pregledali, preučili signaturo in avtorstvo ter natančneje datirali, pa tudi ocenili dosedanje posege restavratorjev. Skrbnica pravi, da ta inštrument ni pomemben le zato, ker ga je morda izdelal kak slavni italijanski mojster, ampak zato, ker je bila ta violina zvesta spremljevalka enega najpomembnejših violinistov. Je več kot le glasbilo, je kulturnozgodovinska dediščina.