Tiskane izdaje
Znamenito delo Ritem 0 iz leta 1974, ki spada med enega njenih najradikalnejših performansov, je Marina Abramović poklonila Moderni galeriji (MG) leta 1999 za mednarodno zbirko Arteast 2000+.
Donacija je bila posledica zaupanja in dobrega sodelovanja z Moderno galerijo, je zapisala Adela Železnik, kustosinja MG. Ritem 0 je brez dvoma eden najpomembnejših performansov Marine Abramović, njegova vrednost pa se je od časa donacije bistveno povečala. Spada med najpomembnejša dela mednarodne zbirke Moderne galerije Arteast 2000+ in tudi med največkrat izposojana dela za mednarodne razstave v pomembnih muzejih po svetu.
V okviru novejših razstav zbirke Arteast 2000+ v tujini je bil Ritem 0 leta 2011 na ogled v muzeju sodobne umetnosti MACBA v Barceloni, na razstavi Muzej vzporednih narativov v sklopu medinstitucionalnega projekta Internacionala, ter letos zgodaj spomladi na razstavi Slovnica svobode/Pet lekcij v Muzeju sodobne umetnosti Garaža v Moskvi.
Delo Ritem 0 je bilo vključeno tudi v izbor razstave Muzej afektov (v sklopu Internacionale), s katero so novembra 2011 odprli Muzej sodobne umetnosti Metelkova (+MSUM), v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova pa je na ogled tudi zdaj v okviru 9. ponovitve razstave Sedanjost in prisotnost.
Marina Abramović je zasnovala Ritem 0, da bi ugotovila, kje so meje v odnosu med umetnikom in občinstvom. Sebi je namenila pasivno vlogo, občinstvu pa vlogo sile, ki bo delovala nanjo. Na mizo je zložila 72 predmetov in gledalci so jih lahko uporabljali, kakor so želeli (o tem jih je obveščal napis).
Nekateri predmeti so lahko izzvali ugodje, z drugimi pa je bilo mogoče povzročati bolečino ali umetnico poškodovati. Med slednjimi so bili škarje, nož, bič in – najbolj razvpita – nabita pištola z enim nabojem. Umetnica je šest ur nepremično sedela in pustila, da se akcija odvija povsem po volji občinstva.
Sprva so se gledalci odzivali previdno in obzirno, a z minevanjem časa (umetnica je ostajala nepremična) je več ljudi začelo ravnati nasilno. Marina Abramović je to pozneje opisala takole: »Izkušnja, ki sem se je naučila, je bila (…), da če prepustiš odločanje občinstvu, lahko umreš.«
Počutila se je oskrunjeno: rezali so njeno obleko, v trebuh so ji zabadali trne vrtnice, nekdo mi je naperil pištolo v glavo ... Vzdušje, ki je nastalo, je bilo nasilno.
