Tiskane izdaje
Ko je leta 2015 dr. Eike Schmidt postal vodja galerije Uffizi (in palače Pitti z vrtom Boboli, kjer so prav tako na ogled bogate zbirke), je bil prvi Neitalijan na tem položaju.
Še šest tujcev je tega leta prevzelo direktorsko funkcijo v italijanskih muzejih, potem ko se je kulturni minister Dario Franceschini odločil razpisati mednarodne natečaje za vodje dvajsetih pomembnejših državnih muzejev.
Schmidt je do leta 2001 delal na Nemškem kulturnem inštitutu v Firencah, bil kustos Narodne galerije v Washingtonu in Gettyjevega muzeja v Los Angelesu, zatem direktor za evropsko kiparstvo dražbene hiše Sotheby's ter vodja kiparskega oddelka Umetnostnega inštituta v Minneapolisu.
V galeriji Uffizi je v dveh letih povečal razstavni prostor, dosegel je, da je muzej (končno!) izdelal svojo prvo internetno predstavitev, odprl je prostore za koncerte itd. Toda letos se je kljub temu odločil poiskati nov izziv zunaj Italije.
Od jeseni 2019 bo direktor dunajskega Umetnostnozgodovinskega muzeja (KHM). Izbrali so ga med petnajstimi kandidati iz več držav. V Italiji je Schmidtov odhod na Dunaj povzročil različne odzive. Med drugim so ga primerjali z nogometnimi trenerji, ki menjajo klube, vendar je prevladalo prepričanje, da so ga utrudili italijanska birokracija, delavski sindikati in nesoglasja s krajevnimi politiki. S Schmidtom smo se pogovarjali nekega petka v njegovi pisarni, napolnjeni z dokumenti. »Oprostite, do konca tedna se je nakopičilo marsikaj, v ponedeljek je navadno bolje,« je povedal.
Spomladi, poleti in jeseni ljudje tudi po več ur čakajo v vrstah, da bi vstopili v stavbo z znamenito zbirko družine Medici. Foto: Milan Ilić/Delo
Doktor Schmidt, s čim se trenutno ukvarjate?
Letos jeseni in pozimi imamo štiri velike razstave. Pripravili smo razstavo japonskega renesančnega slikarstva, največjo do zdaj v Evropi o nastanku japonskega krajinskega slikarstva iz obdobij Muromači in Momojama ter zgodnjega obdobja Edo. Umetniška dela so iz papirja in paravani so velikega formata, tako da jih menjamo vsake štiri tedne. Zato imamo vsak mesec drugačne razstavne predmete. Tako poskušamo spodbuditi ljudi k pogostejšemu obiskovanju muzeja.
Kljub vsemu boste zapustili Firence. Zakaj?
V Evropi imajo dolgo zgodovino vatikanski muzeji, Uffizi, Louvre in dunajski KHM. Nato so tu Prado, Britanski muzej in sanktpeterburški Ermitaž, ki so začeli delovati pozneje, toda v velikem slogu. V ZDA je primerljiv z njimi samo newyorški Metropolitanski muzej. Torej je takšnih muzejev malo in ni tako pomembno, kdo prednjači v čem. Muzejsko delo ni nogometni turnir. Vsi muzeji si prizadevajo obogatiti obiskovalca. Mednarodno sodelovanje med muzeji je podobno univerzitetnemu – nove rezultate dosegamo s skupnim delovanjem in z različnimi metodami.
Po razpisu natečaja za direktorja KHM so navezali stike z mano. To je eden redkih muzejev, ki je tako pomemben kakor Uffizi, zato jih nisem zavrnil. Nekaj dni sem razmišljal in nato sprejel izziv. Povabili so me na pogovor na Dunaj, kjer sem predstavil svoj koncept. Sedanjo direktorico KHM Sabine Haag že zelo dolgo poznam. Občudujem, kar je naredila na Dunaju. Marsikaj, kar je naredila, mi je bilo za zgled za spremembe v Firencah.
Kakšne?
Uffizi je ugledna ustanova, vendar smo morali pri marsičem začeti od začetka. Vrt Boboli, denimo, so nazadnje temeljito obnovili pred osemdesetimi leti. K sreči nam je družba Gucci finančno precej pomagala, da smo nadoknadili desetletja delne zapuščenosti. Kljub temu bo moralo miniti precej let, da se bo Boboli razcvetel tako kakor nekoč. Nekatera drevesa za rast potrebujejo več desetletij.
V kakšnem okolju danes deluje direktor velikega italijanskega muzeja?
K sreči v Italiji temeljito preoblikujejo muzejsko dejavnost. Izbira tujih direktorjev je le majhen del procesa reformiranja okostenelega muzejskega sistema, ki se je dolgo posvečal samo ohranjanju obstoječega. Pri tem so zanemarjali ekonomski vidik, znanstveno delo in prenos znanja. Digitalni svet je zadnja leta prinesel veliko izzivov prav na področju raziskav in prenosa znanja. Prav ti dejavnosti sta ključni za muzeje že od 18. stoletja, ko so zasebne zbirke začeli odpirati za javnost. Muzeje so v Italiji začeli reformirati v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so se bili iz ekonomskih razlogov prisiljeni odpreti na zasebne vlagatelje. Zakon o tem so sprejeli leta 1994; Firence so leta 1998 dovolile koncesionarju organizacijo prodaje kart in nekaterih delov poslovanja. Po nekaj letih so ugotovili, katere so prednosti in pomanjkljivosti novega sistema.
Kaj je bilo slabega?
Tedanje reforme so izvedli izključno iz ekonomskih razlogov. Niso spodbujale posvečanja znanstvenim ali pedagoškim vprašanjem. Kulturni minister Dario Franceschini je spoznal, da je skrajni čas, da prepustijo odgovornost muzejem. Če so muzeji delno in polno pravno odgovorni, lahko delujejo enakopravno z zasebnimi podjetji. Tega ni mogoče doseči čez noč. Od 1. januarja 2016 imamo delno ekonomsko in znanstveno avtonomijo. Toda to ne velja za osebje. Tudi za to bo morala italijanska vlada prej ali slej najti rešitev. Zdaj imamo več manevrske zmogljivosti. Lahko se odločamo, ali bomo namesto nekaterih popravil kupili pomembno umetniško delo, ki bi sicer končalo v rokah zasebnega zbiratelja.
Zaradi svobodnejšega odločanja in možnosti dodatnih prihodkov poslujemo učinkoviteje, pa tudi položaj zaposlenih se je izboljšal, ne samo direktorja. Ljudje so zdaj bolj zagreti za delo. Pred tem jim je bilo vseeno, kako posluje muzej, saj je denar odhajal v Rim. Tudi razporeditev zaposlenih je bila napačna, saj je bilo 'preveč poglavarjev in premalo Indijancev'. Zato se je ustavil tudi znanstveni razvoj. K sreči smo razmeroma hitro spremenili te težnje. Seveda pa nas čaka še veliko dela.
V palači Pitti je na ogled posebna razstava.
Da, razstavljamo dela Antona Raphaela Mengsa [1728–1779, Nemec iz Češke, deloval v Italiji, Španiji in na Saškem, eden od umetnikov, ki so napovedovali neoklasicizem]. Pred kratkim smo kupili eno izmed njegovih slik. Kupili smo tudi dve pripravljalni skici za freske v firenških cerkvah: eno je ustvaril Luca Giordano, drugo Taddeo Mazzi. Jeseni smo na dražbi v Firencah kupili neko sliko, ki si jo je zaželel kardinal Leopoldo de' Medici že leta 1673, vendar je takrat ni kupil. 6. novembra je minilo štiristo let od njegovega rojstva – in zato mu posvečamo razstavo –, po naključju pa nam je prav letos jeseni uspelo kupiti sliko kot 'darilo za rojstni dan'.
Koliko denarja prejema Uffizi od države?
Od države ne dobi nič. S svojimi prihodki, ki znašajo približno 25 milijonov evrov letno, poplačamo sprotne stroške. Imamo 420 zaposlenih, ki imajo status državnih uradnikov, in še osemdeset zaposlenih, ki nimajo takšnega statusa. Prizadevamo si, da bi bilo vse manj državnih uradnikov. Uradnike plačuje Rim, toda mi plačujemo 20 odstotkov prihodkov Rimu. To je približno toliko, kolikor znašajo državni stroški za osebje. Zato stojimo na svojih nogah. Res pa je, da za obnovo galerije Uffizi prejemamo denar od Evropske unije. Dela izvajamo od leta 2003, opravili smo jih že več kakor polovico.
Kaj bi napisali pod geslo o galeriji Uffizi v leksikonu?
Tukajšnja zbirka družine Medici, pozneje tudi družine Habsburg-Lothringen, je bila globalna enciklopedična zbirka, in to precej pred 18. stoletjem, ko je enciklopedizem postal modna težnja razsvetljenstva. Člani družine Medici so stoletja strastno zbirali dela italijanskih in vrhunskih nizozemskih, nato še angleških in drugih slikarjev.
Katerega manj znanega slikarja bi priporočili obiskovalcu v galeriji Uffizi?
Vsekakor Michelangela Cerquozzija, enega izmed bambocciantov, realističnih slikarjev vsakodnevnega življenja v Rimu 17. stoletja. Cerquozzi je bil velik inovator in je brez dvoma vplival na Caravaggia, zapustil nam je skoraj fotografski vpogled v življenje svojega časa. Imamo tudi veliko žensk, odličnih umetnic. Vsakega 8. marca, na mednarodni dan žena, odprem dve posebni ženski razstavi, posvečeni izbrani umetnici iz preteklosti in sedanji umetnici.
Kakšne so vaše ambicije na Dunaju?
Poleg tega, da ima KHM več velikih zbirk, je to eden redkih evropskih prostorov, v katerih ohranjajo resno znanstveno delo na vseh ravneh. To je bil zame odločilen razlog za odhod na Dunaj.
