Tiskane izdaje
Rafael, v italijanskem izvirnku Raffaello Santi ali Sanzio, stoletja velja za genija renesanse, osebnost, čigar mnogo prezgodnja smrt leta 1520 − danih mu je bilo le 37 let − marsikomu pomeni tisti mejnik v umetnostni zgodovini, ki označuje konec italijanske visoke renesanse, zelo ozkega časovnega izseka prvih desetletij 16. stoletja, v katerih so nastale tako njegove mojstrovine kot najizrazitejša renesančna dela Michelangela ali starejšega Leonarda da Vincija.
Rafael v tem »triumviratu« renesanse velja za tistega, ki je obrat k antični tradiciji in klasičnim formam najznačilneje povezal po eni strani z naturalizmom, po drugi pa z idealizmom, z večnim iskanjem harmonije in lepote.
Avtoportret, 1506. Foto: © Galerija Uffizi, Firence
Umbrija, Firence, Rim
Rodil se je leta 1483 v Urbinu, se zatem formiral v Perugii pri prav tako pomembnem slikarju Pietru Vanucciju, ki se je z imenom mesta, kjer je deloval, zapisal tudi v umetnostno zgodovino − namreč kot Perugino −, zatem večino prvega desetletja 16. stoletja preživel v Firencah, naposled pa nekaj več kot zadnje desetletje svojega kratkega življenja preživel v Rimu, kjer je bil med najbolj zaželenimi mojstri.
Za papeški dvor je slikal znane Stanze, velike dvorane s kompleksno ikonografijo, okrašene s freskami od vrha do tal in oboki, zasnoval tapiserije Sikstinske kapele in okrasil Ložo, pri tem bil po Bramantejevi smrti kot arhitekt vpet tudi v ustvarjanje nove bazilike sv. Petra. Bil je polno zaseden, a je ustvarjal tudi za nekatere druge cerkvene in laične naročnike. Zlasti za Agostina Chigija, sienskega bankirja in zakladnika tedanjega papeža Julija II., ki si je dal v Rimu zgraditi vilo Farnesino.
V Albertini hranijo pomembna Rafaelova risarska dela, v partnerstvu z Ashmolean Museumom v Oxfordu pa tokrat napovedujejo razstavo Rafael, na kateri bodo s pomočjo eksponatov iz vodilnih muzejev, kot so Uffizi ali Palača Pitti v Firencah, pariški Louvre, madridski Prado, Državni muzeji v Berlinu ali Nacionalna galerija v Washingtonu, Rafaela predstavili tudi kot slikarja.
Skoraj 150 eksponatov
V Albertini bodo razstavo, sploh prvo avstrijsko, namenjeno ekskluzivno Rafaelu, javnosti odprli 29. septembra, na njej pa ob okoli 130 risbah napovedujejo tudi 18 slik, ki bodo ponazarjale Rafaelovo kariero od zgodnjih let v domači Umbriji prek Firenc do Rima.
Med njimi bodo tudi univerzalno znana dela, denimo Avtoportret iz leta 1506 iz Uffizev, Ekzekijelova vizija iz let 1516−17 iz Palače Pitti, Portret Binda Altovitija iz let ok. 1514−1515 iz Nacionalne galerije v Washingtonu ali značilni kompoziciji z Madono in malim Jezusom iz Državnih muzejev v Berlinu in Muzeja lepih umetnosti v Budimpešti.
Tudi številne Rafaelove risbe so na Dunaj prispele iz številnih najpomembenjših muzejskih zbirk. Ob nekaterih že navedenih še iz Britanskega muzeja, Britanske kraljeve zbirke ali Vatikanskih muzejev. Razstava bo na ogled do 7. januarja 2018, na njej pa napovedujejo tudi premike v umetnostnozgodovinski stroki.
Rafael je bil v rimskem obdobju zasut z naročili, zaradi česar je imel delavnico s sodelavci z Giuliom Romanom na čelu, kar pomeni, da njegov opus pred strokovnjake še danes postavlja vprašanja, kje so na njegovih delih meje med njegovo roko in deležem pomočnikov.
Dunajska razstava naj bi bila glede tega do deleža Rafaela na nekaterih delih naklonjena, saj bodo na njej več tistih, ki so doslej veljala tudi za dela pomočnikov, obravnavali kot avtografske izdelke mojstra. Razstavo podpisuje Albertinin kustos dr. Achim Gnann, sicer avtor več knjig o Rafaelu, Michelangelu in renesansi nasploh.
