Tiskane izdaje
Znano je, kdo bo prejemnik nagrade Nama Juna Paika, uglednega bienalnega odličja v finančni vrednosti 25.000 evrov, s katerim svet sodobne vizualne umetnosti ohranja spomin na tega ključnega pionirja videoumetnosti, ki se je sicer izražal v številnih medijih (1932–2006).
Nagrade sicer ne podeljujejo na Paikovem rojstnem Korejskem polotoku, ampak veliko bližje, v Nemčiji, kjer so jo leta 2002 ustanovili v düseldorfski fundaciji Kunststiftung NRW (North Rhine-Westphalia), doslej pa z njo razveselili Herwiga Weiseja, dvojec Angele Detanico in Rafaela Laina, Abuja Alija oziroma Tonija Serro, v tukajšnjem prostoru dobro znanega Attilo Csörga, Alija Kazmo in nazadnje Cevdeta Ereka.
Letošnja prejemnica bo newyorška Francozinja Camille Henrot, ki ji v zadnjih sezonah nasploh odlično kaže. Lani je, denimo, z videom Grosse Fatigue na Beneškem bienalu dosegla srebrnega leva, s tem videom in drugimi deli pa zatem gostovala v New Museumu v New Yorku. Sicer se je v preteklosti predstavila na številnih osrednjih razstaviščih, od ICA v Londonu do Louvra, Muzeja moderne umetnosti in Centra Pompidou v Parizu.
Letos je nominirana tudi za prestižno nagrado Huga Bossa, sicer pa je v umetnostnem svetu najbolj znana po videih in animacijah, v katerih kombinira risbo, glasbo in preoblikovane podobe, prevzete iz kinematografije. Tematsko jo zanima obravnavanje pojmov, kot sta drugi in drugod, in sicer tako s perspektive geografije kot, denimo, seksualnega. Med sodobnimi miti, ki jo navdihujejo, sta, denimo, Frankenstein in King Kong ...
Žirija je o nagrajenki izbirala med kandidati, ki so jih – podobno, kot to velja za vplivno britansko Turnerjevo nagrado (letošnjo razstavo del kandidatov zanjo, o katerih smo pisali, so odprli včeraj) – predstavili na skupni razstavi, ob osrednji nagradi pa v Kunststiftung NRW podeljujejo tudi Paikovo nagrado za prodornega umetnika. Tokrat jih je prepričal Manuel Graf.
