Nagrada OHO: Majhen artefakt za veliko nagrado

Letos nagrada Simonu Hudolinu - Salčiju, ki je razstavil kroglico govna hrošča govnača.

Objavljeno
29. maj 2017 12.29
Simon Hudolin Salči, dobitnik nagrade OHO, 26.5.2017, Maribor [simon hudolin salči, oho]
Peter Rak
Peter Rak

Maribor – Ima Slovenija svojo različico razvpite Turnerjeve nagrade? Glede na zmagovalno delo za nagrado skupine OHO bi lahko potegnili tudi takšne sklepe, mednarodno žirijo je najbolj prepričala centimeter velika kroglica govna hrošča govnača, ki jo je pod naslovom Frnikola na ogled postavil Simon Hudolin - Salči.

Namen nagrade OHO je res iskanje inovativnega, neortodoksnega in nenavadnega, vendar tako ludističnega artefakta še niso izbrali. Hrošč govnač ima tudi bolj poetično ime skarabej, ki so ga imeli stari Egipčani za sveto žival, amuleti z njegovo podobo pa so bili najbolj razširjeni in cenjeni. Kroglico govna, ki jo hrošč vali naokrog, so povezovali z dnevnim ciklusom sonca, vendar v Hudolinovi interpretaciji tovrstnih vzvišenih razsežnosti ni.

Pravi, da je eden od možnih aspektov raziskava relacije med umetnostjo in življenjem oziroma naravo – umetnost je morda mrtva, narava pa živi in prav s pomočjo umetnosti lahko na to opozorimo gledalca. Skupaj z Matejo Rojc tvorita tandem Small But Dangers (gre za namerno napačen zapis) in zelo pogosto uporabljata tudi ready made objekte, ki v specifični konstelaciji ponujajo drugačno perspektivo in atmosfero, kroglica govnača pa je le ena v nizu domislic. Do zdaj morda najbolj radikalna, vsekakor pa najmanjša. Nagrada pa je dovolj velika, in sicer dvomesečna umetniška rezidenca v New Yorku.

Med vajinimi mnogimi aktivnostmi je tudi radijska oddaja Pisani svet s podnaslovom Brez barve, vonja in okusa. Je umetnost tista, ki nam pričara vse te razsežnosti?

Svet je nedvomno zelo pisan, umetnost nam morda danes pomaga videti tisto zunaj nje, torej z njeno pomočjo dobijo zadeve vonj, barvo in okus. Mogoče.

Torej niste prepričani?

Ne, danes nisem več o ničemer prepričan.

Umetnost je torej še vedno filter, skozi katerega gledamo svet?

Težko je videti svet brez mreže vrednostnih in simbolnih pomenov, da najdemo drugi zorni kot, pa je v umetnosti uporabno vse. No, skoraj vse, če bi z Matejo vedela, kaj vse pride v poštev, bi verjetno imela že večji opus.

Očitno se zanašata na hipne domislice, kroglica govna se zdi nedvomno nekaj takšnega.

Zagledala sva jo, kako leži sama in zapuščena sredi ceste in kar vabi s svojim potencialom. Ta specifična kroglica naju je še posebno fascinirala, ker je zelo majhna, veliko manjša kot tista, ki jo vidimo v medijih ali dokumentarnih filmih, in že zaradi tega ima neke specifične magične lastnosti.

V vaši projektih pogosto uporabljate izraz čarovništvo, kar bi lahko interpretirali tudi tako, da mimogrede iz klobuka potegnete zajca.

Ne smete zamenjevati rokohitrstva s čarovništvom. Čarovnik uporablja vsakdanje predmete, da manipulira z realnostjo. Tako nekako bi to opredelil, ne nazadnje pa se takšna formulacija tudi dobro sliši.

Očitno živimo v svetu navideznega. Obstaja izhod iz te Platonove votline senc?

Morda. Nisem pa prepričan, da si ga želimo najti.

Imajo takšni principi praktično vrednost tudi v vajinem vsakdanjem življenju?

Osnovnih civilizacijskih norm se seveda drživa. In med te norme spada tudi vljudnost, da vam ponudim požirek žganja (izvleče stekleničko in mi jo ponudi). Ljudje imajo še vedno nekakšno romantično predstavo o umetnikih, čeprav smo zgolj delavci. Razlika je zgolj v načinu dela, ki bi ga še najlažje opisali kot fleksibilnega.

Ludizma je v aktualni umetnosti vse manj, v ospredju so spet monumentalne, hiperestetizirane forme.

Tudi midva z Matejo se trudiva, da bi bila najina produkcija estetska, vendar na najin, ironičen način. Pravzaprav je tako estetizirana, kot da bi imitirala umetniško delo. Sicer pa današnja estetika pravzaprav imitira vsakdanjik, ki prav tako postaja vedno bolj zdizajniran.

Živita v Cerknem – je to prednost ali hendikep?

Oboje. Stari rek Daleč od oči, daleč od srca nedvomno drži. Če nisi v centru, marsičesa ne vidiš in niti drugi ne vidijo tebe, pozitivni aspekt pa je vzpostavljanje distance, s katero lahko na zadeve gledaš z drugačnimi očmi. Kulturnih dogodkov v Cerknem ni tako malo, vizualna umetnost pa je nedvomno zapostavljena. Je pa scena kljub temu dovolj zanimiva, zelo zgovoren je podatek, da so celo v cerkniškem društvu upokojencev na literarni večer povabili Marka Breclja.

Ker sta s partnerko skoraj neločljiva, je nekoliko nerodno, da bo v New York odpotoval samo eden.

Ker so spremenili pravila, se je lahko na razpis prijavil samo posameznik. Bomo videli, morda se bo našel denar, da v rezidenco v Brooklynu morda odpotujeva oba.

Včasih so umetniki odhajali v tujino na izpopolnjevanje, danes predvsem zaradi menjave okolja, drugačne energije, iskanja novih stimulacij ...

Za druge ne vem, ampak za naju to nedvomno velja. Težko je že vnaprej napovedati, kaj boš nekje počel, če ne poznaš okolja. Ima pa ta nepredvidljivost tudi svoj čar. Ko sva bila pred tremi leti v nemškem Freisingu, sva ugotovila, da se tam ni mogoče igrati »partizanov in Nemcev«, ker partizanov pač ni. Oziroma sva mislila, da jih ni. Po dolgem iskanju nama jih je le uspelo najti in sva jih tudi fotografirala. Ker so se zelo dobro skrili v grmovju, pa jih na fotografiji ni videti.

Tudi v newyorškem grmovju se lahko marsikaj skriva?

O tem sploh ne dvomim.