Tiskane izdaje
Marko Jakše je eden naših najbolj izrazitih, prepoznavnih, avtentičnih in eruptivnih figurativnih slikarjev. Najprej smo ga vprašali, kako bo sprejel to tradicionalno priznanje iz rok kulturnega establišmenta.
»Nočem, da bi zvenelo arogantno in nehvaležno, ampak priznati moram, da sem glede tega povsem prazen, neprizadet. Mojega bistva, notranjosti, se vse to niti malo ne dotika. Kaj pa kriči ali šepeče moj ego, no, za to se že nekaj časa ne menim več.«
V zadnjih dveh letih je vsak dan trdo delal, čopiča ni niti za en dan izpustil iz rok. Čeprav je tudi res, da je Jakše izredno produktiven avtor že od začetkov. Lani je zaradi preobilice dela zbolel in sam pravi, da je očitno pretiraval. Zdaj mora več počivati, se odrekati delu in tube s slikarskimi barvami le ovohava.
Ocenjevalci Jakšetovega dela radi zapišejo, da »v svojem razsipavanju in popolnem prekrivanju robov življenja in umetnosti krši vsa pravila in ustaljene vzorce«. Drži, da živi »prek roba«? Zakaj? Sebe ni nikdar tako doživljal. Prej nasprotno! Ni ljubitelj ekstremov.
Jasno, da se še vedno rad vrže v kakšno reko, potok ali jezero pozimi in še vedno rad hodi bos po snegu, ampak tega ne jemlje kot ekstremizem, bolj kot izraz ljubezni do narave, elementov in življenja. Zanima ga »optimalna sredina«, sredina z večjimi ušesi kot usti, ki nima nič opraviti s stereotipi, komoditeto, politiko.
Živi sicer res nad Robom (nad vasjo Rob, kjer se je rodil njegov ded), »prek roba« pa nikakor. Trenirati, kako živeti in preživeti z manj, je vedno videl ali sprejemal kot zanimiv hobi. Želi si širiti sredico, prepričan, da so »ljudje že same skorje postali«.
Svojo umetnost tudi živi. »Vse, kar slikar počne, počasi postaja slikanje,« je nekoč zapisal. Dolgčasa ne pozna ali, natančneje, ni poznal. Do lani. Od takrat je vse precej drugače ... No, morda pa končno spoznava ta dolgčas, a mu ni dolgčas. Temu raje reče nov začetek. Začetek česa, pa še ne ve in niti noče vedeti.
Le kaj raziskuje nad Robom? Kaj načrtuje? Po novem ničesar, niti za dan vnaprej, če je le mogoče. Obožuje prazno glavo. Idiot in žival sta njegova intimna prijatelja. Prepoveduje si tudi misliti na ljudi, ki jih trenutno ni ob njem. Če se zaloti, da na koga misli – tudi če v dobrem –, se takoj okara: »A spet opravljaš?!« Načrtovanja nikoli ni maral, ker je ubijalo spontanost in s tem »nevednost«, ki sta srž ustvarjalne svobode. Ob tem dodaja, da je vedno popolnoma nedosleden, površen, kampanjski, nediscipliniran, nevzgojen in še kaj.
Marko Jakše se je rodil leta 1959 v Ljubljani. Leta 1987 je končal ljubljansko Akademijo za likovno umetnost, od takrat živi kot svobodni umetnik. Razstavljal je na številnih samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini, za svoje delo je prejel več domačih in mednarodnih priznanj in nagrad. Nagrado Prešernovega sklada je med drugim prejel tudi za razstavo Rožnati dim, ki je bila maja 2013 na Gospodarskem razstavišču.
Delov kritik Vladimir P. Štefanec je med drugim zapisal, da je »Jakše ustvaril pravo slikarsko katedralo, v kateri je z motivno nasičenimi slikami slavil vsakršno nepravovernost«. Nekatere Jakšetove slike po njegovem mnenju na prvi pogled spomnijo na nadrealizem, a v resnici ne gre za to, ampak za globoko pomenske konstrukcije, kompilacije in prelive vsebin.
