Tiskane izdaje
Boris Gaberščik, eden redkih sodobnih slovenskih fotografov, ki se posvečajo žanru tihožitja, kar počne z referencami na zgodovino modernistične fotografije, na Edwarda Westona, nemško novo stvarnost ali češke klasike, bo nagrado Prešernovega sklada prejel za zadnji seriji.
Za alkimistično navdihnjeno Solve et Coagula (Raztopi in strdi) in Von Dieser Welt (Od tega sveta), v kateri je za referenco postavil konkretnejšo stvarnost.
Ustvarjate brezčasna, tudi enigmatična tihožitja. Kako naj se jim gledalec približa? Kakšen je vstop v vašo fotografijo?
Ko stopiš v galerijski prostor s fotografijami, slikami ali kipi, je izkušnja podobna. Gre za prenos čutnega v procesor, to pa so naši možgani. Kako vstopiti v mojo fotografijo? Z njo odpiram številna vprašanja, ki so bila že milijonkrat zastavljena in so nanje tudi milijonkrat odgovorili. A vedno odgovarjamo z nekimi približki. Vstop v fotografijo je povezan z gledanjem, procesor pa gledalec prinese s seboj in v njem je že tisoče podatkov. Ko gledaš fotografijo, najdeš v njej oporne točke, ki interferirajo s tvojim vedenjem in razmišljanjem.
Pri tem ni pomembno, da gledalec s seboj prinese veliko predznanja. Vselej bo gledal s svojega gledišča, moje delo pa je, da v fotografijo vključim prvinske vzorce, ki so prisotni v vsakem gledalcu. Tem vzorcem je mogoče slediti skozi zgodovino, ne le fotografije, ampak celotnega človeškega ustvarjanja. Od kod prihajamo, kam gremo? Raznolikost je v današnjem času strahotna, a imamo skupne korenine. S seboj prinesemo stvari, v katere verjamemo, in jih modificiramo z novim.
Veljate za perfekcionista osvetlitve, zapisali ste, da se vam svetloba ne zdi nekaj samoumevnega, pač pa celo mističnega.
Svetloba je ključna. Upodobljeni predmet lahko uniči ali dvigne v neslutene višine. Ukvarjal sem se s študijem svetlobe renesančnih mojstrov. Izjemen pri umeščanju svetlobe je bil Piero della Francesca. Pri Rembrandtu lahko določiš izvor svetlobe, pri Francesci pa ga je zelo težko določiti. Morda je bilo to Sonce.
Pri njem je lahko vtis svetlobe metafizičen.
Absolutno, občutek imaš, da svetloba izvira iz sveta predmetov. Danes poznamo zakonitosti svetlobe in veliko teorij barv od Newtona dalje. Pomembna je tudi psihologija svetlobe in barve, ki jo najdemo v Goethejevem delu Zur Farbenlehre. Hermes Trismegistus pa celo pravi, da je Sonce edini vidni bog.
Zadnji seriji sem posnel le z eno lučjo, kar počne redko kdo, saj je občutljivost filma drugačna od občutljivosti očesa in se lahko na neosvetljenih delih predmetov pojavi neprepoznavna črnina. Sam sem to namenoma dopuščal, zaradi česar sem imel mnogo dela z umeščanjem vira osvetlitve. Svetloba na mojih fotografijah je umetna in manipulirana skozi difuzor, da deluje kot notranja svetloba predmetov. Namenoma sem se izogibal temu, da bi že s svetlobnim poudarkom vzpostavil hierarhijo predmetov. Pustil sem, da jo vzpostavijo sami. Celota je vidna šele na končni podobi. Čeprav je fotografija izjemno racionalna in nadzorovana, je sposobna tudi premika v nekaj, česar ne pričakujemo.
Nagrajeni boste za dve seriji, starejšo med njima ste naslovili z alkimistično maksimo Solve et coagula. Kakšno metafiziko je mogoče poiskati v fotografiji, njeni zgodovini in postopkih?
Mislim, da je ravno fotografija tista, ki je najbližja delu alkimistov. Ustvariti podobo s kemijskimi reakcijami je možno le v višji alkimiji. Alkimija je ezoterična veda. Kemijske faze alkimije, veljajo za predhodnico moderne kemije, zadnja stopnja, konjunkcija, pa je možna le v ezoteriki, v špekulativni združitvi in prestopu v neko višjo sfero. To lahko na svoji poti doseže le mojster. Kamen modrosti je pravzaprav človek z novo vednostjo. Verjamem, da je fotografija sposobna prestopa v iluzionističen prostor, v drugo realnost, in tako lahko prestopi mejo fizičnega. Dolgo v to nisem verjel, a so me v to prepričale fotografije nekaterih velikih mojstrov in tudi meni se je to v praksi nekajkrat zgodilo. Predmeti so lahko povsem običajni, celo grdi, njihova fotografija pa je čudovito lepa.
Ob razstavi je bil nekako v alkimistični smeri natančno podan postopek ustvarjanja. V dodatku Modus operandi z navedbami tipa kamer, objektivov, znamk povečevalnikov, razvijalca idr. Zelo nadstandardno za katalog.
To je bilo namerno. Postopke sem opisal, da bi obiskovalci videli, kako precizne definicije je sposobna fotografska tehnologija. Ne morem reči stara tehnologija, saj so vse kamere, filmi in papirji, ki jih uporabljam, še vedno na trgu. Želel sem demistificirati tehnologijo srebrne slike. Nekateri, denimo Borut Peterlin, so segli še dlje v zakladnico tehnologij, vse do tehnike mokrega kolodija.
Tudi vi imate lahko zelo dolge, štiriminutne ekspozicije.
Nočem jih skrajšati, ker imam občutek, da svetloba potrebuje čas, da opravi svojo pot, svoje delo. Uporabljam tudi zelo zaprte zaslonke, da dobim globinsko ostrino. Tehnologije ne moreš v nič prisiliti, vsaka faza zahteva čas in zbranost. Včasih mi je bilo delo v temnici zoprno, zdaj pa sem to po neki alkimistični metodi pretvoril v ritual in mi je bistveno lažje delati. Srce mi vriska, vesel sem kot otrok, ki ob prvem razvijanju filmov in fotografij opazuje nastanek podobe.
Nisem si mislil, da bom še kdaj sposoben takih adrenalinskih emocij ob nečem, kar sem že neštetokrat počel. Običajne predmete povzdignem na raven, na kateri nekaj sporočajo tistim, ki so do tega odprti. Navadno predmeti najdejo mene, ne iščem jih sam. Ujamejo se z mojo previzualizacijo, sledi le še modus operandi, ki privede do rezultatov ali pa tudi ne, velikokrat mi ne uspe. Predmetni svet je fenomenalen, če mu daš čas, svetlobo in možnost. Lahko deluje hermetično in kdaj se tudi sam počutim hermetično, če ves dan šahiram s predmeti. Po drugi strani lahko majhni premiki predmetov pomenijo svetlobna leta v izrazu.
Ob razstavi Solve et coagula ste nagrajeni še za najnovejšo serijo Von dieser Welt, med obema je prišlo do premika, lahko bi rekli od alkimije do konkretnejših vsebin. Mistične dimenzije je, kot piše Hana Čeferin, nadomestila posvetnost. Tudi družbena kritika. Kaj je botrovalo temu premiku?
Temu so botrovala moja leta. Pri 60-ih že lahko nekaj povem o tem svetu, enako moj je kot od tistih, ki nam o njem nenehno govorijo, a so za to ravno toliko poklicani kot jaz. Nisem želel biti družbeno kritičen, ampak moje fotografije so »vidne pripombe«, ki so lahko namig za nestrinjanje. Neskladja in neumnost v družbi opažam kot vsi, a imam možnost to obdelati vizualno esejistično.
