Tiskane izdaje
Prestar in Ptičar Fortunata Berganta, ki sta dolgih sedem desetletij pogrešala poglede občudovalcev, sta del tega nadoknadila že na prvi javni predstavitvi. V Narodno galerijo so na ponedeljkov javni krst ob sedmi sili prihiteli tudi poznavalci Bergantovega opusa in baročnega slikarstva. Prosili smo jih za prve komentarje pomena odkritja in obeh slik.
Odkritje Prestarja in Ptičarja odmeva, ne vedno tako srečen razplet odkupa za stalno zbirko Narodne galerije – vanj so bili vpleteni oba lastnika, ki se nista odločila za prodajo na prostem trgu, ampak sta sliki ponudila NG in pristala na obročno odplačevanje, NG kot institucija in kulturno ministrstvo, na katerem so omogočili realizacijo – pa je znova obudil ugibanja o povojni usodi teh za razvoj slovenske umetnosti ključnih žanrskih podob iz leta 1761.
Kot pravi dr. Ferdinand Šerbelj iz Narodne galerije, ki je s slikama prvi prišel v stik in napovedal tudi natančnejšo raziskavo njunega ozadja v času do napovedane razstave o Bergantu, ni nikakršnega indica, da bi bili v preteklosti s strani oblasti kdajkoli zaseženi.
Kake velike »partijske« zgodbe ne gre pričakovati. Nasprotno, sliki sta bili pred novo povojno oblastjo najverjetneje skriti, oseba, v zapuščini katere sta bili odkriti, pa je Jožefa Hudovernika, ki je dokumentiran kot njun zadnji lastnik, poznala.
Vrnimo se k slikama, ki sta se iz črno-belega sveta v davnih časih posnetih reprodukcij vrnili v realen svet barv. Kaj o odkritju menijo poznavalci Bergantovega dela oziroma slovenske umetnosti baroka?
Dr. Milček Komelj, upokojeni profesor na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani:
»Fortunat Bergant je naš najbolj aristokratski, a tudi močno ljudski slikar. Z njim so povezane številne skrivnosti in očitno nas še vedno preseneča. S svojimi skrivnostmi in kontrasti je sprožil številne poglede na svoje delo. V cerkvenih slikah je skoraj srednjeveško mističen, v portretih že pobaročno moderen, v Ptičarju in Prestarju pa ne glede na njuno simboliko žanrsko drastičen realist.
Odkritja Ptičarja in Prestarja ni skoraj nihče več pričakoval in zdaj je Bergant znova opozoril nase ter nam vlil upanje, da ni nič dokončno izgubljeno. Berganta so nekoč sprejeli za modernega, skoraj za ekspresionista, za našega edinega nešablonskega baročnega slikarja, o katerem se je dalo razglabljati tudi, kakšen je bil kot človek. Po vojni so ga, denimo, predstavili kot družbeno naprednega slikarja, skoraj kot revolucionarja, vzporednico Linhartu.
Z drastiko svojih figur je bil nadvse pri srcu slikarju Miheliču, ki ga je imenoval našega Goyo, in mu je notranje soroden s svojimi demonskimi berači. Še posebej pa je vznemirljiv, ker so njegovi občudovalci vse do danes v njem dojemali sinonim za slovensko razbolenost in trpkost.«
Dr. Lev Menaše, likovni kritik, nekdanji profesor na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani:
»Najprej me je presenetila velikost obeh slik – avtomatično, a seveda zmotno, sem pričakoval nizozemski, na male meščanske prostore preračunani format, dejansko pa sta sliki namenjeni italijanskemu ali, v tem primeru, srednjeevropskemu tipu salona. Kar se ikonografije tiče, še vedno mislim, da gre za ostanek cikla petih čutov. »Nov« poudarek sta vejici z listi, s katerima sta si oba lika okrasila pokrivala – že ponovitev osnovnega motiva kaže, da je zelo verjetno simboličen in da dopolnjuje ali širi osnovnega.
Likovno bo deli mogoče resno presojati šele po dokončani restavraciji, zdi pa se mi verjetno, da je Bergant bolj ko rimski ali nizozemski sledil neapeljski Riberovi tradiciji, ki je prek osemnajstega dosegla, čeprav le zelo bledo, celo devetnajsto stoletje.
To tradicijo je seveda zlahka spoznal v Rimu, morda pa je celo obiskal Neapelj; glede na njegov osebni značaj in na značaj njegovih del se mi to ne zdi neverjetno. Vsekakor lika nista »severnjaško« karikirana, ampak sledita španski tradiciji »hombres«, ki jo je zakoličil prav Ribera in ki so jo povzeli tudi njegovi nasledniki.«
Dr. Matej Klemenčič, profesor na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani:
»Bergantova Ptičar in Prestar sicer nista edini odkritji izgubljenih ali pozabljenih baročnih del v zadnjem času. Spomnimo se samo »drugega« Robbovega Karla VI., ki se je skrival v depojih Narodne galerije, ali pa Almanachovega Krošnjarja, ki ga je Uroš Lubej našel na londonskem umetnostnem trgu.
A prav gotovo nobeno od teh ali bodočih odkritij v javnosti ni in ne bo odmevalo tako kot najdba Ptičarja in Prestarja, ki se ju od Zgodovinske razstave slovenskega slikarstva leta 1922 drži oznaka nečesa izjemnega, posebnega, celo »našega«, dodaten čar pa jima je dalo še skrivnostno, tudi danes ne povsem pojasnjeno povojno izginotje.
Leta 1922 sta se sliki pojavili v času, ko so njune nenavadne poteze ustrezale občinstvu, ki je občudovalo ekspresionistične umetnine, in ko so v njiju želeli videti portret malega slovenskega človeka, s tem pa sta bili kot nalašč za iskalce slovenske identitete v umetnosti preteklih dob.
Po številnih novih raziskavah baročne umetnosti Berganta ne kujemo več med zvezde kot nekoč, težko bi njegovo delo še vedno označevali kot vrhunec slikarstva na Kranjskem ali celo Slovenskem, a vseeno ostaja izredno zanimiv umetnik, bolj kot po kvaliteti po svoji ljudskosti, po redki hudomušnosti, po ponosu, ki ga kaže skozi podpise, ne nazadnje pa tudi zaradi posebnega mesta v lokalni historiografiji.
V naslednjih mesecih nas bosta obe sliki gotovo zaposlili z iskanjem starejše provenience, z razkrivanjem prvotnega namena in pomena, širšo javnost pa z ugibanjem o povojni usodi in debatiranjem o odkupni ceni… In ker se bliža decembrski obračun z letom 2016, lahko dodamo: vsekakor najpomembnejša muzejska pridobitev v tem letu.«
Dr. Tina Košak, znanstvena sodelavka na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta ZRC SAZU, docentka na Oddelku za Umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Mariboru:
»Prve priložnosti za ogled Ptičarja in Prestarja in tega, da bosta po restavratorskih posegih in tehničnih raziskavah na ogled v Narodni galeriji, sem se iskreno razveselila, saj sta (poleg del slikarja Almanacha) gotovo najbolj enigmatični upodobitvi zgodnjenovoveškega žanrskega slikarstva na Slovenskem, raziskovalne teme, s katero se ukvarjam že več let.
Deli smo doslej poznali le iz črno belih fotografij, vključitev v stalno postavitev Narodne galerije pa bo omogočila temeljitejše slogovne analize, obenem pa, upamo, spodbudila tudi nove interpretacijo o njuni sporočilnosti v širšem kontekstu evropskega slikarstva.
Grobo komični podobi sledita tradiciji nizozemsko-flamskega žanrskega slikarstva 17. stoletja, ki je še vse do bidermajerja vplivalo na produkcijo srednjeevropskih slikarjev. Da Ptičar in Prestar aludirata na čute, je le ena od interpretacij teh dveh upodobitev.
Opozoriti je potrebno na to, da je v evropskem slikarstvu že od 17. stoletja prisotno »osamosvajanje« upodobitev čutov v smislu, da te niso več nujno vezane na petdelne serije. Vsebinski pomen Ptičarja in Prestarja pa bi bil lahko (če sklepamo po atributih: presti in ptiču v kletki) povezan tudi s pregovornim izročilom in zgodnjenovoveško emblematiko.«
