Tiskane izdaje
Moj oče je vojni zločinec, je nekega dne spreletelo Vladana Borojevića. Ampak on je bil izmišljen lik, glavni junak romana Jugoslavija, moja dežela Gorana Vojnovića. Nina Bunjevac je resnična oseba, ki sedi na terasi penziona na Kersnikovi v Ljubljani in pije kavo.
Njen oče je bil pripadnik tako imenovane srbske sovražne emigracije, ki je snovala napade na tako imenovano hrvaško sovražno emigracijo. Očetnjava je njena ilustrirana pripoved o vplivu ideologije na njeno družino. Grafični roman je v slovenskem prevodu Maje Novak izšel pri založbi Modrijan, spremno besedo je spisal že omenjeni Vojnović.
Nina Bunjevac, 41-letna kanadsko-srbska vizualna umetnica, se te dni mudi v Sloveniji, kjer bo med drugim nastopila kot častna gostja Stripolisfesta v soboto, 10. oktobra, v ljubljanskem Kinu Šiška.
Od kod vam zamisel, da grafični roman o tako težki temi, kot je spopadanje z osebnimi ter zgodovinskimi travmami in življenjem v senci očeta, ki je bil neke vrste terorist, začnete in končate s tako lahkotno podobo, kot so ptice? Prva slika v Očetnjavi prikazuje race v gnezdu, zadnja pa goloba na okenski polici.
Sem velika ljubiteljica ptic, zato se zanje tudi bolj zanimam. Ptice imajo močno simboliko, in to v več kontekstih. Race, s katerimi začenjam zgodbo, sem uporabila kot simbol materinstva in deloma krutosti, mati raca se mora namreč odločiti, katere mladiče bo hranila in katerim bo hrano odrekala, dokler ne bodo nazadnje poginili. Nekako tako kot se je moja mama, ko je kmalu po mojem rojstvu zapustila Kanado in tako zbežala pred očetom, morala odločiti, katere od svojih treh otrok bo vzela s seboj v Jugoslavijo in katere bo pustila očetu. V Kanadi je ostal moj brat Petey, ki ji ga oče ni dovolil vzeti s seboj.
Ptice so sicer prva stvar, ki sem se je kot otrok naučila narisati. V balkanski tradiciji so tudi simbol sporočila, po nekaterih verovanjih se v njih naselijo mrtve duše. Očetnjava se konča s podobo goloba, ki simbolizira mir. Narisala sem samo obris goloba, ker nisem hotela, da bi bilo preveč pocukrano ali kičasto. Svojo simboliko ima tudi okenska polica oziroma okno, na katerem sedi: okno ponavadi ponazarja pogled v svet, prihodnost.
Kako so si sledile vloge, ki jih je vaš oče dobival v vaši zavesti, od tujca do terorista, heroja, žrtve ...?
Moj oče je bil zame vedno tujec, nikakršnih otroških spominov nanj nimam, saj sem Kanado v spremstvu matere zapustila leto dni po svojem rojstvu, dve leti po naši selitvi pa je do nas prišla vest, da je umrl v eksploziji v garaži, medtem ko si je z dvema političnima somišljenikoma prizadeval sestaviti bombo. Vse, kar je opisano v knjigi, sem sestavila pozneje na podlagi pripovedovanja žensk v moji družini, predvsem mame, babice Momirke, sestre in očetove tete Mare. Pisanje knjige je zame pomenilo predvsem urejanje vseh različnih in včasih nasprotujočih si podatkov, ki sem jih o njem dobivala po kapljicah. Oče je bil zame od nekdaj uganka, nikoli nisem čutila nikakršne čustvene navezanosti nanj.
Odrasla sem v Jugoslaviji, pod vplivom babice, ki je bila komunistka. Odraščala sem torej v ozračju socializma, zato sem o očetu vedela predvsem to, da je bil proti komunistom. Šele ko sem bila stara štirinajst let, sem zares izvedela, s čim se je v življenju ukvarjal in kaj je bil pravi vzrok njegove smrti. Ko sem bila mlajša, mi je mama pripovedovala, da je umrl v prometni nesreči. Kanada in njegovo življenje tam je bilo zame kot neke vrste pravljica, nekaj nadrealističnega. Ko sem izvedela malo več o njem, je bilo prvo poglobljeno občutje, ki me je v zvezi s tem preplavilo, posledica spoznanja, da je ideologija, ki ji je bil privržen, pravzaprav sestavni del nabora ideologij, ki so povzročile razpad Jugoslavije.
Jugoslavijo pa sem doživljala kot svojo domovino in njen razpad sem doživela kot hud psihološki udarec. Bila sem stara šestnajst let, ko se je to začelo dogajati, in v devetdesetih letih sem počasi sestavljala vse koščke sestavljanke. Takrat sem že oziroma spet živela v Kanadi in več informacij o svojem očetu in njegovem življenju sem dobila od ljudi v Kanadi, od njegovih prijateljev. Zanje je bil on junak.
Leta 1990 ste se torej ponovno preselili v Kanado? V nekem intervjuju sem brala, da ste bili tam samo na obisku, potem pa ste bili zaradi vojne prisiljeni ostati − se vam je torej zgodilo nekaj podobnega kot Aleksandru Hemonu?
Ko sem bila stara šestnajst let, me je mama poslala v Kanado, naj tam obiščem brata Peteyja. On je po smrti očeta ostal s teto Maro, nekajkrat nas je obiskal v Jugoslaviji, ko je bil še najstnik. Šla sem ga torej obiskat, po dveh mesecih pa me je mama poklicala in rekla: »Vojna bo, bolje je, če ostaneš tam.« In tako so me spet nalagali! (smeh)
