Tiskane izdaje
Narodna galerija v Ljubljani bo jutri odprla razstavo, ki z vrhunskimi umetninami ponuja zaokrožen pogled na obdobje hrvaške moderne, ko so bili slovenski in hrvaški umetniki povezani na različne načine in ko je na zagrebški likovni akademiji študiralo precej Slovencev.
Posebnost razstave niso samo vrhunska dela, ampak tudi to, da so iz zasebne zbirke, in še posebej to, da je ta zbirka last profesionalnega nogometaša Davorja Vugrinca, ki je svojo kariero končal lani pri štiridesetih letih. V tej zbirki so dela iz obdobja med letoma 1880 in 1945, ki bi jih bile vesele javne galerije, ne nazadnje jih hrvaški muzeji in galerije vključujejo na vse retrospektivne in monografske razstave.
Zbirka je dragocen prispevek javni umetniški dediščini in ne le dobra investicija uspešnega nogometaša, ki denarja, zasluženega z igranjem v domačih in tujih klubih ter za hrvaško reprezentanco, v nasprotju z drugimi ne vlaga v lokale, avtomobile in jahte. Dragocenost zbirke Davorja Vugrinca je prepoznala tudi direktorica Narodne galerije dr. Barbara Jaki, ko si je lani ogledala razstavo dela nogometaševe zbirke v zagrebškem Umetniškem paviljonu.
Razstava v Ljubljani ni enaka, tu je razstavljenih več del – 65 slik in 12 kipov –, nekatera so zamenjana z boljšimi, ki jih je Vugrinec kupil od takrat. Med temi je slika Vlaha Bukovca iz leta 1896 Portret Bele Čikoša Sesije v ateljeju, na katero je zelo ponosen, saj jo je dolgo iskal.
Sliko je lani kupil na dražbi v Bonnu kot delo neznanega avtorja, avtorstvo pa sta prepoznala z ženo Petro Vugrinec, umetnostno zgodovinarko in kustosinjo, s katero v zadnjih nekaj letih sodelujeta in sta tudi avtorja razstave v Ljubljani. Vugrinec je sestavljal zbirko že veliko prej, preden sta se spoznala z zdajšnjo ženo.
Prva slika pri 22 letih
Prvo sliko je Davor Vugrinec, Varaždinec, ki živi v Zagrebu, kupil leta 1997, ko je bil star 22 let. Po transferju v turški klub je prišel do denarja ter se nagradil z nakupom slike. To je bila slika Kvartopirci varaždinskega slikarja Miljenka Stančića, pomembnega za hrvaško umetnost, ki je bil v času osamosvojitve hrvaške države v devetdesetih zelo priljubljen, tudi pri predsedniku Franju Tuđmanu.
Vugrinec o tem, koliko je plačal za kakšno sliko, ni hotel govoriti. Stančićeva olja so bila takrat vredna okrog dvajset tisoč nemških mark, kar je bilo veliko denarja. Takrat Vugrinec ni vedel ničesar o slikarstvu, tudi nogometno se je še razvijal in razvil v igralca, ki je deset let igral za hrvaško reprezentanco in v dobrih tujih klubih ter s 146 goli končal kariero kot najboljši strelec vseh časov v prvi hrvaški nogometni ligi.
Od takrat bogati zbirko z novimi umetninami, ki jih večinoma kupuje iz preverjenih zasebnih zbirk ali od dedičev umetnikov, le tu in tam tudi na dražbah. Danes je njegova zbirka za obdobje hrvaške moderne zaokrožena in po oceni umetnostnih zgodovinarjev na ravni muzejskih zbirk ali jih celo presega.
Poznavalec umetnosti
Davor Vugrinec, s katerim sem se pogovarjala nekaj dni pred odprtjem razstave, ki jo je postavil sam, je že po nekaj minutah strl stereotip o nogometašu, ki se ne zna izražati, v pogovoru pa razblinil tudi domnevo, da gleda na umetnost zgolj kot na investicijo in da o njej ne ve kaj dosti. Vugrinec je dober poznavalec umetnosti in vedno vnaprej ve, kaj hoče kupiti, včasih tudi več let čaka na kakšno umetnino.
Po nakupu prve slike, ki bi jo takoj lahko prodal dražje, kot jo je kupil, ga je začel zanimati nov svet. A to ni bilo dovolj za kompetentnost, moral si je nabrati veliko znanja. »Veliko časa sem prebil v karanteni in si krajšal čas z branjem literature o umetnosti in književnih klasikov. Tako sem se sproščal in si nabiral moči. Nogomet je zelo surov in izčrpava. Sčasoma je umetnost postala moja strast, hobi, ki se je spremenil v posel, in odprl sem svojo prodajno galerijo v središču Zagreba. Zdaj zbiranje umetnin zame ni niti posel niti strast, ampak poslanstvo, ves čas živim izključno v svetu umetnosti,« je povedal.
Nenehno se izobražuje, doma ima malone vso domačo in tujo relevantno literaturo o umetnosti, ki jo z ženo sistematično zbirata, obiskuje muzeje in galerije po svetu, pozna vse pomembne protagoniste na umetniškem prizorišču – od slikarjev in zbiralcev do kritikov in umetnostnih zgodovinarjev. Bolj ko se je poglabljal v ta novi svet, bolj ga je vznemirjal in vabil. V začetku prvega desetletja novega tisočletja so v njegovo zbirko prišla dela reprezentativnih umetnikov in že v nekaj letih so se pokazali obrisi značaja Kolekcije Vugrinec.
Zbira izključno dela hrvaških umetnikov, vendar bi v zbirko, pravi, rad vključil vsaj dva slovenska slikarja, Zorana Mušiča in Gabrijela Stupico, ki sta imela na zagrebški likovni akademiji celo istega mentorja, Ljuba Babića. Vendar Vugrinec v zbirko ne vključuje imen, ampak dela. »Merilo ni ime samo po sebi, ampak izključno kakovost. Avtor mora biti v moji zbirki zastopan z najboljšim delom, če tega ne dobim, avtorja ne vključim vanjo.«
Prav zato, ker ni našel primernega dela, v njegovi zbirki, ki pokriva celoten spekter moderne, do lani ni bilo Bukovca, predhodnika hrvaške moderne. »Izbira slik je sistematična, v konceptu ni naključja,« je povedal. Zakaj se je odločil ravno za hrvaško moderno? »To je prišlo samo po sebi. Ko se gibljete v zbirateljskih krogih, ugotovite, da je to obdobje, ki ga imajo zbiralci najraje. Poleg tega so to vizualno lepe umetnine,« je odgovoril.
Pozneje je Vugrinec začel zbirati tudi umetnine, ki so nastale po letu 1945. Ta del zbirke še ni urejen, večinoma pa je že zaokrožen.
Zahvala nogometu
Na vprašanje, ali lahko primerja strast do nogometa in strast do umetnin, je odgovoril: »Nogometa se človek v nekem trenutku naveliča. Oboževal sem ga, igral sem ga od malega, bil je družinsko pogojen, saj sta ga igrala oče in ded, družina je bila nasploh športna, po mamini strani je bila rokometna. Živel sem za nogomet, toda nenadoma sem ga začel igrati rutinsko. Ko sem igral, sem tudi zbiral slike, vendar je bila moja strast še dolgo pri nogometu.
To se je spremenilo, ko sem igral v Italiji, kjer sem bil bolj v stiku z umetninami, galeristi, zbiratelji, obiskoval sem muzeje. Ko sem se vrnil na Hrvaško, me je umetnost vse bolj prevzemala in vedel sem, da se bom po koncu nogometne kariere posvetil temu. Strast do umetnosti je bila nenadoma močnejša kot do nogometa. Za vse, kar imam danes, pa se moram zahvaliti nogometu.«
Davor Vugrinec ima notranji občutek, oko in talent za prepoznavanje kakovostnih umetnin. Pravi, da se je to pri njem razvilo z leti, s poglabljanjem v tematiko.
Tri zbirke
Na vprašanje, kako se odloča, katera dela bodo v njegovi galeriji naprodaj in katera bo ohranil v zbirki, je odgovoril: »Vsak zbiralec ima fond slik, ki so zamenljive, če bi našel boljše. Nobena od slik, ki jih razstavljam v Ljubljani, ni naprodaj, za nobeno ceno. Zbirateljstvo jemljem resno in dolgo razmišljam, kaj bom vključil v zbirko.« Preden se odloči za nakup, se posvetuje s poznavalci, vendar je odločitev vedno njegova. Na zbirko gleda kot na mozaik, ki ga sestavlja po delčkih.
Na vprašanje, koliko del je v njegovi zbirki, je odgovoril, da količina ni pomembna. Na prigovarjanje je dodal, da ima pravzaprav tri zbirke, v eni je obdobje od leta 1880 do 1973. Tu je postavil mejo in je ne bi rad premaknil, saj potem ne bi bilo konca. Hkrati je to obdobje, ko so bili hrvaški umetniki povezani s svetovnimi smernicami.
Drugi dve zbirki še sestavlja, ena od njiju je intimnejša, v njej so dela za dom, drugo pa sestavljajo izključno dela varaždinskega slikarja moderne Iva Režka, ki je bil nekaj posebnega. »Ta zbirka je zelo pomembna za moje mesto Varaždin in zame osebno,« je povedal Vugrinec. Na koncu je vendarle razkril, da je v prvi zbirki približno 150 del, v zbirki Režka okrog sto, z deli, ki jih ima doma, pa bi nekoč rad presenetil.
Davor Vugrinec nikoli ne pokaže vseh del, in ker v Ljubljani predstavlja druga, kot jih je v Zagrebu, meni, da bo tukajšnja razstava zanimiva tudi za Hrvate. Razstavo v Zagrebu so si ogledali v zelo velikem številu. Na odprtje v Narodni galeriji bo prišlo več sto obiskovalcev iz Hrvaške, ki jih zanima, kaj ima še pokazati priljubljeni nogometni strelec.
