Notre-Dame, natanko v pravem trenutku

Delovemu fotoreporterju Vorancu Voglu je pred fasado katedrale uspel pariški »glej ptička«, kakršen se v karieri fotoreporterja ne zgodi velikokrat.

Objavljeno
20. april 2019 09.00
Posodobljeno
20. april 2019 09.00
Pritisk na sprožilec fotoaparata natanko v pravem trenutku. FOTO: Voranc Vogel/Delo
V dneh po požaru v pariški Notre-Dame se glede usode neprecenljivih umetnin v njej vrača tudi nekaj optimizma. O marsičem še ni novic in jih nemara ne bo prav kmalu, a so sodeč po vesteh iz 850 let stare cerkve začeli umikati še tiste umetnine, ki jih zaradi njihove velikosti niso uspeli rešiti prej.

Med največjimi mojstri, katerih dela hranijo v notranjosti, so baročni slikarji Ludovico Carracci, Guido Reni in Charles Le Brun, zaenkrat tudi ni vesti o tem, da bi bili poškodovani občutljivi gotski elementi neprecenljive vednosti, kot so rozete in slikana okna z vitraži ali ostanki lesene korne pregrade v notranjosti.

S svežih fotografij se vidi, da so že začeli z utrjevanjem trikotnega zaključka vrh severne fasade transepta katedrale, enega tistih, ki so zaradi izostanka strehe, izgubljene v požaru, sedaj brez statičnega naslona in nevarno izpostavljeni vetru. Zrušenje tovrstnih elementov ne bi pomenilo le izjemne izgube teh delov arhitekture cerkve, pač pa bi zelo verjetno povzročilo katastrofo tudi na krogovičju, rozetah in vitražih neposredno pod njimi.
 

Notre-Dame, kot je bila in bo


Skok v preteklost: Znamenita katedrala je vstopila tudi v opuse slovenskih umetnikov, denimo Mihe Maleša ali Slavka Tihca, iz Delovega fotografskega arhiva pa objavljamo fotografijo Notre-Dame, kakršna je bila nekdaj in kakršna gotovo še bo. Takšna se je pariška stolnica leta 2003, v njegovih nadebudnih letih, ponudila Delovemu fotografu Vorancu Voglu, ki je pred častitljivo zgradbo fotografiral neznano deklico. Naključno sprehajalko, ki v črno-belem fotografskem nagovoru deluje skorajda kot spomenik. Tedaj je bil na nekajmesečnem fotografskem izobraževanju na pariškem inštitutu SPEOS.

Kar bi lahko bila »le« kompozicijsko skrbno pretehtana, klasična črno-bela fotografija, na kateri je fotograf soočil podobo minljive mladosti deklice, ki hrani vrabčke, in starodavno večnost katedrale, s katero so živele že neštete generacije, je postalo izvrsten primer pritiska na sprožilec fotoaparata natanko v pravem trenutku.

Le zakaj sta se vrabca v natanko pravih stotinkah sekunde znašla ravno nad obema zvonikoma Notre-Dame? Nad nikdar dokončanima zvonikoma, zgrajenima do srede 13. stoletja, ki jima ni bilo usojeno povzpeti se do neba, kjer kraljujejo vrabci, a še danes prepričata prav z estetiko nedokončanega?

Voglu je uspel pariški »glej ptička«, kakršen se v karieri fotoreporterja ne zgodi prav velikokrat.