Tiskane izdaje
V Moderni galeriji (MG) so po letu in pol priprav odprli razstavo NSK od Kapitala do kapitala, ki jo je kurirala direktorica MG Zdenka Badovinac. Gre za prvo celovito predstavitev kolektiva, ki je pomembno zaznamoval slovenski (in tudi mednarodni) kulturno-politični prostor.
Leta 1984 so tri skupine, multimedijska skupina Laibach (1980), skupina vizualnih umetnikov IRWIN (1983) in gledališka skupina Gledališče sester Scipion Nasice (GSSN, 1983–1987), ustanovile umetniški kolektiv Neue Slowenische Kunst (NSK). Na dan ustanovitve se je oblikovala še skupina za oblikovanje Novi kolektivizem in pozneje še Oddelek za čisto in praktično filozofijo, Retrovizija, Film in Graditelji.
NSK je bil v zadnjem desetletju Jugoslavije vsaj v enaki meri kritik prihajajočega globalnega kapitalizma kot kritik propadajočega socializma, pravi Badovinčeva ter pri tem poudarja, da se je pri obravnavi socializma bistveno razlikoval od njegove liberalistične kritike. Razstava prikazuje obdobje dvanajstih, najbolj plodovitih let kolektiva, obdobja, ko so sicer avtonomne skupine med seboj najbolj intenzivno sodelovale – to je od leta 1980 do 1992.
Družila jih je retrometoda, čeprav jo je vsaka skupina drugače obravnavala in sproti samodefinirala, Laibach retroavantgardo, GSSN retrogardo in IRWIN retroprincip. Družil jih je tudi odnos med umetnostjo in ideologijo ter potreba po vzpostavljanju lastne institucije, ker obstoječih ni bilo oz. niso bile ustrezne. Badovinčeva je v osrednji sobi združila celotno gibanje ter odprla tri teme: odnos do države, institucionalno gradnjo in triptih kapital. Vsaka skupina se sicer predstavlja v svoji galerijski sobi.
Umetnostni kritik Brane Kovič nam je povedal, da je nekatere posameznike kolektiva NSK poznal, še preden so se povezali, torej spremlja gibanje NSK od samih začetkov v 80. letih. Vprašali smo ga, kaj danes meni o fenomenu NSK?
»Kakorkoli pogledamo, je NSK kompleksen kulturno-antropološki fenomen in kot tak vzbuja zelo različne, tudi diametralno nasprotne reakcije, kar ni nič nenavadnega. Slišali smo tako pretirano nekritično hvaljenje NSK kot tudi apriorno in absolutno zavračanja tega fenomena. In to velja tako za slovenski kot tudi mednarodni prostor, kjer jih zelo pozitivno obravnavajo nekateri akademski krogi, nekateri strokovni krogi in nekateri tržni krogi. Žal pa v mednarodnem prostoru NSK ni dosegel svoje emancipacije tudi v tržnem smislu.«
Na otvoritev razstave je prišlo precej uglednih gostov iz tujine, ki so tako ali drugače povezani z umetniki. Med njimi tudi kustosinja in umetnostna zgodovinarka Inke Arns, ki je v Berlinu leta 2003 pripravila obsežno razstavo del skupine Irwin ob 20-letnici njihovega delovanja.
»Najprej sem slišala za skupino Laibach, to je bilo leta 1988, ko so nastopali v vzhodnem Berlinu. Ko so prišli tudi v zahodni Berlin, kjer sem živela, me je njihov koncert navdušil. Leta 1993 pa sem organizirala video festival v Bauhausu v Dessau s fokusom na vzhodno Evropo. Takrat so z videi sodelovali tudi Marina Gržinić in Aina Schmidt, Vizjak in Benson, ki so se vsi ukvarjali s širšim kolektivom – NSK. Šele takrat sem se zavedla, da ne gre samo za Laibach, ampak za kolektiv posameznih umetniških skupin. Gibanje me je zelo navdušilo in kmalu sem se osredotočila na skupino Irwin,« je povedala Inke Arns.
