Tiskane izdaje
Če je na letošnjem bienalu slovenski paviljon v prenatrpanem Arzenalu nekoliko težje najti, vsak obiskovalec Benetk opazi paviljon NSK. Člani skupine Irwin so namreč, kot so se izrazili, »zavzeli položaj« v palači Ca' Tron ob Velikem kanalu.
Lokacija – pritličje fakultete za arhitekturo – je nedvomno reprezentativna, poleg tega je tudi vsebina dovolj atraktivna, da bo projekt našega najslavnejšega umetniškega kolektiva tudi tokrat dovolj odmeven. Član skupine Roman Uranjek je bil že pred včerajšnjim uradnim odprtjem zelo zadovoljen, saj so se med drugim pojavili na naslovnici priloge Financial Timesa, BBC je posnel oddajo o projektu, napovedal jih je CNN, revija Frieze pa uvrstila med nujne oglede.
Program sta pripravila direktorica Moderne galerije Zdenka Badovinac in Charles Esche, direktor Van Abbemuseuma v Eindhovnu. Izbrala sta danes osrednjo družbeno temo migrantov, koncept pa je zasnovan za NSK tipično dvojno. Na eni strani poudarjajo, da NSK država v času neizogibno temelji na evropskih tradicijah vladanja in suverenosti in je, četudi z distanco, naslednica držav, ki so se oblikovale z osvajanjem in kolonizacijo, na drugi pa redefinira položaj države kot take, saj gre za utopično tvorbo brez fizičnega ozemlja.
Soba globalnega nereda
V ospredju so zato migracije, državljanstvo, zgodovina in identiteta. Benetke same po sebi odpirajo vprašanja evropske dediščine in s tem okvir potencialne nove in drugačne skupnosti. Ozreti se je treba onstran zgodovine in hkrati sprejeti breme preteklosti, zato je paviljon države NSK namenjen opravičilu za modernost kot prvemu koraku k oblikovanju nove prihodnosti.
V prostoru, ki so ga naslovili Room of Global Disorder, torej Soba globalnega nereda, so predstavljeni odgovori anketirancev na vprašanja kustosov, ki se navezujejo na to, kako na ruševinah starega zgraditi novo materialno in nematerialno dediščino. Odgovori so predstavljeni v različnih medijih, te pa v umetniško instalacijo oblikuje umetnik Ahmet Öğüt.
Pavilijon NSK na beneškem bienalu. Foto: Matej Družnik/Delo
V paviljonu je tudi urad, v katerem je v času bienala mogoče pridobiti potni list NSK države v času, za izdajo potnih listov pa so v njem zaposlili prosilce za azil, ki so trenutno nastanjeni v Benečiji. »Da jih lahko korektno plačamo, smo morali v Italiji ustanoviti podjetje, saj se seveda nočemo pridružiti tistim, ki izkoriščajo begunce,« je poudaril Uranjek.
Do državljanstva ni tako lahko priti, treba je biti kar fizično spreten, saj obiskovalca pričakajo strmo nagnjena tla, na koncu pa mora premagati še oviro v obliki trampolina. »Ko vstopaš v državo, nekako izgubiš tla pod nogami in se znajdeš v svojevrstni levitaciji, vanjo te požene tudi trampolin, potni list pa nazadnje dobiš po posebnem postopku. Ni ga tako enostavno dobiti, povsod so zanj potrebni določeni rituali, in tukaj je Öğüt zasnoval tri postaje,« je pojasnil Uranjek.
Pogum brezupa
Po njegovih besedah se motijo tisti, ki menijo, da je to zgolj simboličen dokument brez veljave. Med petnajst tisoč ljudmi, ki so jih do zdaj prejeli, so našteli ničkoliko primerov, ko jih je ravno potni list države NSK spravil iz težav ali čez mejo, zlasti to velja za tiste, ki so nosilci njihovega diplomatskega potnega lista. Za številne druge je to nekakšna satisfakcija, ker so zelo nezadovoljni z državo, iz katere prihajajo.
V tem jih podpira tudi Slavoj Žižek, ki je v okviru programa paviljona NSK v Benetkah nastopil s predavanjem Pogum brezupa v dvorani Aula Magna na beneški univerzi. »Ni država NSK parodija, kot si mislijo nekateri, prav obratno, parodija so realne države. Ideja NSK je pravzaprav nekakšen ideal Platonove ideje države,« je dejal v uvodu.
Govor je bil v njegovem slogu, torej preplet lucidnih domislic in različnih šal, predvsem pa analiza današnjega sveta paradoksov, ki se utaplja v nekem virtualnem optimizmu, čeprav gre pravzaprav za cinično resignacijo. To kaže tudi primer zadnjih francoskih predsedniških volitev. »Vsi so si kakor oddahnili, da je Macron premagal Marine Le Pen, kot da zmagovalec ne bi bil tipičen predstavnik establišmenta,« je poudaril Žižek. Iz tega izhaja, da je vsaka alternativa nemogoča, ker nam kot alternativo pred fašizmom predstavljajo prav predstavnike danes vsemogoče elite.
Podobno je tudi z Beneškim bienalom. Bolj ali manj vsi priznavajo, da je umetnost danes v rokah kapitala in da ta diktira način produkcije in distribucije. Najboljši način, da takšne kritike devalvirajo in izgubijo veljavo, je prav forsiranje tovrstnega kriticizma, ki razvodeni v glasni repeticiji, in tudi tukaj predstavlja zanimivo alternativo prav NSK.
Sicer pa ima paviljon NSK države v času, ki bo odprt do 15. julija, tudi konkurenco, in sicer v tunizijskem paviljonu. Tunizija se vrača na bienale po šestdesetih letih, v projektu The Absence of Paths (Odsotnost poti) pa vsakemu, ki to želi, izdajo »potni list«. Tudi tukaj v »uradu« sedijo begunci in migranti, edini vir identifikacije je tvoj prstni odtis, medtem ko sta rubriki poreklo in cilj označeni kot neznani, status je migrant, pod rubriko karakteristike pa je vpisano zgolj »Človek«. Po besedah kustosinje Line Lazaar s tem opozarjajo na »kloako nacionalizma« in apelirajo na prevlado globalnega humanizma.
Podobno retoriko uporablja tudi kuratorica Christine Macel, ki opozarja, da ne gre za antropocentrizem in dominacijo človeka nad okoljem, temveč za zoperstavljanje silam, ki grozijo, da si bodo podredile svet. Kot je poudarila Christine Macel, ki je v svoje transpaviljone posebej povabila še Vadima Fiškina in člane skupine OHO na čelu z Markom Pogačnikom, mora biti akt umetnika dejanje »upora, osvoboditve in velikodušnosti«.
No, nekateri opozarjajo tudi na kruto realnost. Nigerijci, ki se letos prvič predstavljajo na bienalu (klavrn položaj Afrike in njene sodobne vizualne produkcije se odraža tudi v tem, da je v Benetkah prisotnih le sedem držav iz te celine), med drugim razstavljajo plastične črne silhuete z jasno reminiscenco na ugrabitve deklet s strani skupine Boko Haram na severu Nigerije. Ali pa iraški paviljon, ki je razdeljen v dva segmenta. V prvem so predstavljeni sodobni avtorji, ki kljub permanentnemu vojnemu stanju ustvarjajo, v drugem pa arheološki artefakti Iraka kot začetnika civilizacije, s posebnim poudarkom na dragocenih primerkih, ki so bili med vojno ukradeni – izginilo je okoli petnajst tisoč dragocenih del – in nato vrnjeni v muzeje.
Zanimivo je, da je kustosinja projekta, zgodovinarka Tamara Čalabi, ki opozarja na »kulturni genocid«, hči Ahmeda Čalabija, vodje nekdanjega iraškega nacionalnega kongresa v izgnanstvu, ki je tedanjemu ameriškemu predsedniku Georgeu Bushu svetoval napad na Irak ...
