Tiskane izdaje
Palazzo Reale v Milanu bo od danes prizorišče razstave Giotto, Italija, ene tistih, za kakršne so – da se lahko zgodijo – ob strokovnih umetnostnozgodovinskih argumentih nedvomno potrebna tudi angažma politike in kak ukaz »z vrha«.
Brez teh dragocenosti z najožjega seznama najdragocenejših umetnin zlepa ne zapuščajo stalnih zbirk, v katerih jih hranijo. Tokratni argument je ponudila svetovna razstava Expo, ki jo pravkar gosti Milano.
Protagonist razstave je Giotto di Bondone (okoli 1266–1337), »Dantejev alter ego« na področju likovne umetnosti, kot mu tudi pravijo, sicer pa avtor enega najrevolucionarnejših zasukov v slikarskem upodabljanju sveta, kar jih je v svoji zgodovini zmogla Evropa.
Giotto je s svojimi inovacijami pri razumevanju slikarskega upodabljanja prostora in človeške figure vplival na nešteto slikarskih naslednikov. V okoli 40-letni karieri, med katero je deloval tudi kot arhitekt, je izrazito zaslovel po Italiji (obiskal pa je tudi papeški dvor v Avignonu), dela, ki jih je zapustil v najrazličnejših okoljih, pa so kmalu sprožila val posnemovalcev in rojstva novih lokalnih slikarskih šol.
Pionir zahodnega slikarstva
Sodobne kardinale, cerkvene redove, bankirje in mogočneže od neapeljskega kralja do vladarja Milana, ki so mu naročali dela, seveda pa tudi kasnejše občudovalce, je prepričal predvsem s tem, da je prekinil tradicijo ploskovitega visokosrednjeveškega slikarstva z vzhodnimi, bizantinskimi vplivi in postavil temelje za racionalno, tudi na perspektivičnih razmerjih podano iluzijo naslikanih ambientov ter prepričljivo, realistično obravnavo naslikanih človeških figur, ki sta ga uveljavili ne le za začetnika firenške slikarske šole, ampak celo za pionirja zahodnega slikarstva.
Danes najizraziteje slovi po obsežnih freskantskih ciklih, ki so jih uspeli ohraniti v Assisiju, Padovi in Firencah, v Milanu pa so zbrali 14 njegovih »premičnih« izdelkov, kar ni od muh.
Spomin na srednjeveško Petrovo baziliko
Med drugim je v Kraljevi palači na ogled tudi t. i. Poliptih Stefaneschi, ki je eden »spominov« na prastaro vatikansko baziliko sv. Petra iz srednjeveških časov, predhodnico današnje, ki so jo v 16. stoletju zasnovali Michelangelo in niz drugih umetnikov gradnje. Kot pišejo italijanski mediji, Poliptih Stefaneschi, ki ga hranijo v Vatikanskih muzejih, Vatikana doslej ni nikoli zapustil, gre pa za poliptih, ki je v Petrovi baziliki krasil osrednji oltar.
Čas, ko je bil Giotto angažiran v Vatikanu, sicer na razstavi zastopa tudi fragment njegove freskantske poslikave za Petrovo baziliko z glavama dveh apostolov. Tudi to poslikavo je slikarju naročil kardinal Jacopo Caetani degli Stefaneschi, po katerem se danes imenuje omenjeni poliptih. Naročil mu je tudi mozaik.
Da je razstava na ogled v Palazzu Reale, ni naključje. V strukturi te vladarske palače z devetstoletno zgodovino se namreč skrivajo ostanki srednjeveške palače mestnih vladarjev Viscontijev, za katere je v pozni karieri deloval tudi Giotto. V tej palači je realiziral stensko poslikavo, a je danes izgubljena.
Presek celotne kariere
Za razstavo, ki bo na ogled do 10. januarja 2016, so sicer dela ob Vatikanskih muzejih posodili še iz Galerij Akademije in Uffizev v Firencah, Nacionalne pinakoteke v Bologni, Mestnega muzeja Eremitani v Padovi, Umetnostnega muzeja v San Diegu in nekaterih drugih ustanov, izbor pa sledi celotni Giottovi karieri.
Zgodnja leta zastopata fragment Maestà iz Borga San Lorenza in Madona iz San Giorgia alla Costa, nekaj kasnejša leta Poliptih iz Badie, iz obdobja v Padovi izhaja Bog oče na prestolu iz Capelle degli Scrovegni, za omenjenimi deli, realiziranimi za Vatikan, pa sledijo še pozna, kot sta Poliptih Baroncelli iz Firenc (tokrat predstavljen z elementom z Bogom Očetom, ki ga sicer hranijo v San Diegu) in Poliptih iz Bologne. Slednjega je ustvaril po obisku Avignona.
