Tiskane izdaje
Češnja na torti letošnjih Fotoničnih trenutkov, Meseca fotografije, je gotovo dvoedina razstava Bohemi z Montparnassa, pripravljena v sodelovanju z Zbirko Klüver/Martin iz New Yorka in Pilonovo galerijo iz Ajdovščine. Na ogled je v ljubljanski Galeriji Photon.
Prek nekaj utrinkov nudi avtentičen vpogled v življenja znamenitih protagonistov pariške avantgarde, hkrati pa spomni na mehanizme formiranja zgodovinskega spomina, nostalgije po nedoživetem in mitologiziranja določenih poglavij iz (ne samo umetniške) preteklosti.
Cocteaujevi posnetki so izrazito vsakdanji, dovolj sproščeno srečevanje in druženje umetniških sodrugov pač, ob katerem prisotnost fotografskega aparata sproži nekaj dodatne igrivosti, poziranja, pravi učinek pa mu pridaja dejstvo, da zremo v danes dokaj ali nadvse znane osebnosti.
Erik Satie, Picasso, Modigliani, Max Jacob … so trdno umeščeni v kulturne in umetnostne anale, zato njihove upodobitve zremo skozi prizmo poznavanja portretirancev, informacij o njih, ki so prišle do nas prek izobraževanja, medijev …
Osrednja oseba serije, posnete avgustovskega dne leta 1916, je Pablo Picasso, ki se tega očitno dobro zaveda. Že takrat je bil dokaj uveljavljen, ne le zaradi izvirnosti in kakovosti svojega ustvarjanja, ampak tudi zaradi dovolj suverenega vsakdanjega igranja vloge pomembnega umetnika.
To je počel tudi pred Cocteaujevim objektivom; edini med portretiranci je na nekaj posnetkih ovekovečen sam, poudarjeno izpostavlja nekatere rekvizite (pipa, palica, katere ročaj se mu med fotografiranjem sicer po nerodnosti sname), edini ima ob sebi tudi ljubico, ekstravagantno napravljeno Pâquerette.
Picasso se torej še največ ukvarja s seboj, s svojim ovekovečenjem za zgodovino, po drugi strani pa Max Jacob spodbuja insceniranje šaljivih skupinskih prizorov, ki nam dajo okusiti nekaj pristnega duha družabno-ustvarjalnih druženj tistega časa.
O nekaterih protagonistih (Modigliani) se zdi, da so povsem po naključju prišli mimo (gre za območje legendarnih pariških kavarn) in se pridružili poziranju za eno najbolj spontanih serij posnetkov iz življenja takrat uveljavljajočega se kroga umetnikov. Tehnična nepravilnost nekaterih fotografij še poudari njihovo spontanost, dragoceni so tudi nehoteni detajli, kot so raztrgane Kislingove hlače.
Pilonove fotografije so bolj raznovrstne, sežejo od dognanih portretov do posrečenih fotomontaž in celo zasnove filmskega plakata v estetiki filma noir. Znova ga pripoznamo kot odličnega fotografa, ki je ustvaril nekaj portretov, ki bi verjetno postali antologijski v svetovnem merilu, če bi bili delo kakšnega bolj znanega avtorja iz kulturno vplivnejšega okolja (ob de Chiricovih portretih velja v tem smislu izpostaviti upodobitev Leonor Fini na zofi, z mačko).
Pilonove fotografije vsebujejo množico zgovornih elementov in detajlov, od videzov, vzdušij ateljejev do oblačil in drž posameznih portretirancev. Dokazi o njegovem fotografskem delovanju v krogu progresivnih umetnikov iz časa med svetovnima vojnama so še posebej pomembni za naše, domače okolje, kot odlični dokazi, da smo tudi mi imeli svojega predstavnika v času in na kraju, kjer so se formirale in realizirale najprodornejše umetniške ideje nekega obdobja.
S tem lahko pomembno izboljšamo podobo naše takrat pretežno provincialne ustvarjalnosti, bistveno obogatimo svoje preglede umetniškega snovanja tistega obdobja.
Ena temeljnih sestavin obeh delov razstave je torej razmerje med ovekovečenimi prizori in življenjem, dojemanjem teh v poznejših obdobjih. To je odlična butična razstava, kakršnih bi v naših razstaviščih lahko videli več, saj niso takšen logistični zalogaj, da jih ne bi mogli biti deležni po nekaj na leto.
