Ocenjujemo: Robert Capa

Retrospektivna razstava o največjem vojnem fotografu vseh časov v Cankarjevem domu.

Objavljeno
26. april 2017 11.42


Ljubljanska Capova retrospektiva­ je po obsegu sorazmerno skromna,­ prilagojena prostoru, v katerega je postavljena. Organizirana je v sodelovanju z našim ­Photonom, predvsem pa s fotografsko kooperativo Magnum, za katero so tovrstne razstave eden od virov prihodkov, pripravljajo jih profesionalno, že kar rutinsko. Stene Galerije Cankarjevega doma so lepo zapolnjene s povečavami različnih formatov, razstavljena je večina fotografovih pomembnejših del, vmes je umeščenih nekaj njegovih udarnih citatov, vse skupaj lepo ustreza splošni predstavi, ki jo ima javnost o »največjem vojnem fotografu vseh časov«.

Pogumno, intenzivno življenje

Tako zgodba o Robertu Capi (sprva fiktivnem liku) kot zgodbe z njegovih praviloma dinamičnih­ posnetkov so vredne, da jim vedno­ znova posvetimo pozornost.­ Pri njih gre namreč za kratek, udaren pregled precejšnjega dela zgodovinskega dogajanja v 20. stoletju, sugestiven izsek iz njegovih konfliktov in splošnega­ vzdušja. V teh posnetkih so zajeti upanje, ideje, družbene spremembe,­ zrcalijo moč množic,­ srčnost posameznikov, polet, veselje do življenja pa tudi poraze, smrti, brezup. Razstava niza prizorišča fotografovega reporterskega delovanja (København, Francija, Španija, Kitajska, Velika Britanija, Normandija …), na katerih je tudi sam zorel in bil osebne bitke. Sodil je v plejado vélikih postav iz sredine prejšnjega stoletja, ki so še vedele, da srce bije na levi, in živele pogumno, intenzivno, nekonvencionalno življenje. Capa se sredi epskih spopadov in bitk ni doživljal in vedel kot nepristranski­ opazovalec, dokumentarist, ampak kot borec, ki je uporabljal močno, a nesmrtonosno orožje – fotografski aparat. Z njim je poskušal viteško stati na strani tistih, ki jih je doživljal kot pravične, napadene, ogrožene, četudi ga je pri tem v poznejšem obdobju (Palestina, Vietnam) vodila osebna določenost. Rodil se je namreč kot Jud, ki je v najstniških letih pobegnil iz fašistične Madžarske, se pozneje v Ameriki otepal nezaupanja in obtožb o levičarstvu, zaradi česar je komajda dobil priložnost, da se je lahko izpostavil v prvem valu izkrcanja v Normandiji, kjer so potem nastali legendarni posnetki kaosa bitke.

Lok Capovega opusa se lepo ujema z zgodovinskim lokom konfliktov 20. stoletja, ki sega od protifašističnih bojev do imperialističnih vojn, ki so za nekatere bile hkrati osvobodilne. Osnovna prvina, s katero so prepojeni posnetki z razstave, je človečnost, ta vedno ogrožena kvaliteta, ki je pred sedemdesetimi leti tudi pomembno­ pripomogla k ustanovitvi kooperative Magnum, pri kateri je bil Capa prvoborec.

Ikonična smrt

Razstava je, kot omenjeno, postavljena­ po geografskem ključu, kar je načelno logično in smiselno, z eno izjemo. Pretresljiv posnetek v francosko internacijo odhajajoče kolone poraženih španskih republikancev bi bolj kot v razdelek Francija 1936–39 sodil v razdelek Španija 1936–39, kamor je na pre­ostalih razstavah in v monografijah tudi redno uvrščen. V »španskem« razdelku razstave bi lahko manjkal kakšen posnetek s filma, na katerega je Capa ujel ikonično Smrt republikanskega borca. S temi se sicer hranijo še vedno žive polemike o zrežiranosti te fotografije, a k razstavi bi več prispeval na primer skupinski posnetek z barcelonskega postroja ob razpustitvi mednarodnih prostovoljskih brigad. Zelo opazno je, da v retrospektivo ni uvrščen niti en portret Gerde Taro, v Španiji preminule ženske Capovega življenja, bolj slavna Ingrid Bergman, s katero je tudi prijateljeval, pa seveda ne manjka. Tovrstne razstave v tujini redno spremljajo spodobni katalogi, pogosto natisnjeni v sodelovanju z lokalnimi založniki, ljubljansko spremlja le skromna brošura …