Tiskane izdaje
V zadnjem obdobju so odmevna odkritja s področja antropologije in začetkov umetniškega izražanja zgoščena. Več vemo o svojem sorodstvu in najzgodnejšem orodju svojih prednikov, o tem, da prvi slikarji nemara niso bili – komu bi bilo to samoumevno – slikarji, ampak slikarke, in da so ustvarjanje abstraktnih vzorcev na evropskih tleh poznali že neandertalci.
Pomembna novica, ki pravkar odmeva v mednarodnem tisku, je prišla od daleč, iz Indonezije, kot piše revija Nature, pa je povzročila, da je evropocentričen pogled na nastanek jamskega slikarstva, kakršnega poznamo iz znamenitih jam v Španiji in Franciji (Altamira, Lascaux, Chauvet), izgubil trdna tla pod nogami.
Nova, na sodobno tehnologijo oprta datiranja poslikav v jami v bližini mesta Maros na indonezijskem otoku Sulavezi, ki so sicer znane že od 50. let minulega stoletja, so namreč pokazala, da čas njihovega nastanka sega vse do okoli 40.000 let v preteklost. Tradicionalno so njihovo starost ocenjevali »le« na okoli 10.000 let.
Najstarejši odtis roke star vsaj 39.900 let
Najstarejšo sled likovnega ustvarjanja v jami prestavlja negativni odtis roke oziroma »grafit«, ki je nastal tako, da je ustvarjalec roko položil na steno in čeznjo razpršil barvo, kar je postopek, znan tudi z drugih območij po svetu, a so analize pokazale, da je odtis s Sulavezija star najmanj 39.900 let. Najstarejši evropski primerek je okoli 2000 let mlajši.
Predvsem pa so v jami odkrili podobo živali vrste babirusa, ki je nastala pred okoli 35.400 leti, kar jo postavlja za najstarejšo doslej znano slikarsko figuralno upodobitev na svetu. Doslej znane figuralne jamske poslikave v Evropi segajo do okoli 32.000 let v preteklost. Starejša pa so evropska kiparska dela; najstarejšo upodobitev t. i. Levjega človeka iz Ulma postavljajo v čas pred okoli 40.000 leti.
Raziskovalci si nastanek tako zgodnjih poslikav v Indoneziji – do datacij so prišli s pomočjo analize kalcijevega karbonata na poslikavah, ki vsebuje tudi radioaktivni uran – razlagajo na dva načina. Ali gre za ustvarjanje, ki se je v Indoneziji izoblikovalo neodvisno od drugih okolij, ali pa ga je človek poznal, še preden je zapustil matično Afriko in krenil na različna področja sveta.
Praevropejec ni bil posebnež
Potrditev druge izmed obeh domnev bi seveda vznik človeškega likovnega ustvarjanja postavila še precej globlje v preteklost. Nekateri so prepričani, da vse do obdobja pred okoli 60.000 leti, le da tovrstnih sledi doslej še niso odkrili.
»Odkritje nam dovoljuje, da na Evropo več ne zremo kot na nekaj posebnega,« je reviji Nature povedal Maxime Aubert, arheolog z Univerze Griffith v avstralskem Queenslandu, ki je vodil raziskave. »Pojavljale so se namreč domneve, da se je evropski človek bolj zavedal samega sebe in svoje okolice, a zdaj vemo, da to ne drži.«
Odkritje bo nedvomno spodbudilo interes za naslednja raziskovanja. Kot dodaja Aubert, je zgolj na Sulaveziju na stotine tovrstnih jam, zanimiv je tudi Borneo, odkritja, ki bi bila pomembna za t. i. južno smer selitve človeka, pa se najverjetneje skrivajo tudi v Indiji.
Mimogrede, tudi omenjena živalca babirusa, ki jo zdaj v medijih označujejo za svojevrsten hibrid med prašičem in jelenom in po novem predstavlja prvi znani model kakega človeškega umetnika, v Indoneziji še živi. A je – seveda ravno zaradi vrste, ki jo je v daljni preteklosti ovekovečila v jami – redka in na seznamu ogroženih vrst.
