Tiskane izdaje
Likovni urednik za otroški in mladinski program pri Mladinski knjigi Pavle Učakar je edini redno zaposleni likovni urednik pri slovenski založbi, kar ga žalosti.
»Na to sploh nisem ponosen, prej lahko rečem, da je to velika škoda,« nam je povedal in se razgovoril o bogatem svetu ilustracije.
Kakšna je slovenska ilustratorska scena ta hip? Kaj se dogaja?
Veliko! Dogaja se več, kot je mogoče realizirati skozi vse kanale produkcije, založb in drugih medijev. K temu je prav gotovo pripomoglo odprtje smeri za oblikovanje ALUO na Dolenjski cesti, kjer je Zdravko Papič zagnal tudi oddelek za ilustracijo. To je bistveno povečalo dotok ljudi, ki se odločajo za ilustracijo in so ji naklonjeni tako, da bi se njo tudi profesionalno ukvarjali.
Seveda so novi ilustratorji še vedno prihajali s slikarskega oddelka ALU. Slovenska knjižna scena je zelo razvajena z visoko kakovostjo ilustracije. Z nastankom Mladinske knjige in nastopom Kristine Brenkove v tem polju se je vzpostavil eleganten prostor, polje, v katerem se stvari razvijajo, v katerem nobena pot ni a priori zaprta. Veliko je dobrih, mladih ilustratorjev, prihajajo od povsod ... Konkurenca je huda.
Lahko izpostavite najboljše?
Med mlajšimi sta ta hip favorita Stepančič in Škerl, tesno za petami jima sledi še veliko mlajših. Nekdo je boljši v določenem trenutku, kar pomeni, da je v zagonu, življenjski situaciji, ki mu daje veliko energije in dovolj potrpljenja, in ko je osvojenega veliko znanja. Potem pride drug, kar ne pomeni, da gre prvi stran. Tako je, da nekateri v določenem trenutku delajo močnejše, odločnejše korake, da jih opazimo, drugi pa ohranjajo kakovostno ilustracijo, a so v določenem obdobju manj vidni.
Je to odvisno tudi od ponudbe, knjige, ki jo ilustratorju ponudi založba?
Absolutno. To, da si povabljen k ilustriranju Zdravljice, se v desetih, dvajsetih letih ne zgodi dvakrat, to je zelo redko. Nekateri projekti se ne spreminjajo, ker so tako vrhunski, da postanejo nedosegljiv pojem. Tako je veliko knjižnih del Marlenke Stupice, Jelke Reichman, Ančke Gošnik Godec in Marjance Jemec Božič tako dobrih, da so postale nekakšen standard, merilo za prihajajoče ilustratorje.
Kako izbirate ilustratorje? Se odločate na osnovi teksta, za katerega potrebujete likovno opremo?
Pristopi so različni, dva nista enaka. Največ je odvisno od narave projekta. Ko smo se, na primer, odločali za ponatis knjige Starec in morje, sem pomislil, kako dobro bi bilo, če bi ga tokrat ilustrirali. Teh izdaj je nešteto, zato bi bila likovna oprema lahko odlična nadgradnja. Ko je moj predlog dobil 'zeleno luč', sem začel iskati ilustratorja. Najprej se vedno vprašam, kaj bi radi dosegli s tem projektom, v katero smer bi ga radi zapeljali, s kakšno lučjo bi ga radi osvetlili.
Kaj ste hoteli s Starcem doseči?
To je besedilo, ki ga imam globoko pod kožo in se mi je vedno zdelo, da je idealna zgodba za ilustracijo, da preprosto mora biti enkrat narejena. Moj namen je bil, da jo vizualiziramo, podobno kot je nastajal film po tej zgodbi. V knjigi je zgodba delovala čisto drugače in sem mislil, da bi bile najprimernejše ekspresivne slike, brez patetike. Starec in morje je arhetipska zgodba, ki za vizualno podobo potrebuje čim bolj oseben pristop, nič zares objektivnega. Videl sem slike Mateja Stupice in sem takoj pomislil, da bi bil on pravi. Ravno prav divji in senzibilen.
Ali to pomeni, da imate vnaprej izdelano podobo nastajajoče likovne knjižne opreme? Koliko svobode ima potem ilustrator?
Pustim mu vso svobodo, čeprav je res, da imam svoje želje. Pri Starcu sem si recimo želel, da so določene ilustracije zelo miniaturne, da pokažemo njegovo samoto, belino, ta počasni potek časa. Druga želja je bila, da ko bomo enkrat imeli ribo, da bo res velika, da bo segla čez tri 'sprede' [odprta dvojna stran knjige]. S temi senzacijami, ki so morda stripovske, sem hotel knjigi dodati tretji občutek.
To ves čas počnem, da iz dveh snovi naredim tretjo, ki je amalgam vsega, sicer se pa v njihovo delo ne vtikam. Pomembno je, da imam dobro zgodbo, izvrstnega umetnika in da ti dve zadevi združim ter nestrpno čakam, kaj se bo zgodilo. Vedno znova sem prijetno presenečen. Alkimija je bistvo vsega.
Ilustrator redno prihaja
Ali kakor radi poudarjate, da je knjiga skupaj z ilustracijami celovit organizem …
Ja, natanko to. Pri knjigi ne smemo imeti občutka, da so slike tam, ker tja lepo pašejo. Če delamo knjigo kot poseben projekt, moramo biti do njega vsi sodelujoči spoštljivi. Vsi avtorji, ki pri njem sodelujemo, smo v službi projekta knjige, ta je glavna, knjiga z veliko začetnico. Knjiga nas bo vse preživela in če bo dobro narejena, bo živela še dolgo, ko nas več ne bo.
Zakaj imamo v Sloveniji razmeroma malo avtorskih slikanic?
To se tudi mi v redakciji sprašujemo. Intenzivno spodbujamo ilustratorje, naj to vendar počnejo. Zlasti zato, ker gre za pametne, nadarjene ljudi, ki so prebrali veliko knjig, vedo, kaj je dobra zgodba ipd. Zato je nenavadno, da se ne lotijo pisanja.
Mogoče se bojijo konkurence.
Mogoče, res je, da ima pisanje, pisana beseda, pri Slovencih kultni značaj, in to ni nekaj, kar 'bi lahko vsak počel, moraš biti posvečen'. Ta slovenski kompleks je zelo globok in vpliva na slikarje. Pisce na primer prepričujem, naj berejo slike tako, kot berejo romane in pesmi, saj vsaka slika ogromno govori – od barv, kombinacij, uporabe materiala, kompozicije –, to vse so stavki, zgodbe in v vsaki sliki je veliko bolj ali manj zapletenih zgodb.
Ali pisci postavljajo kake zahteve?
Včasih je bilo to bolj pogosto, danes je redkeje. Ne verjamem v pisateljevo izbiro kar takoj. Vsak od nas ima svoj okus, svoje boljše in slabše avtorje, ampak to je osebni okus, ki je zrastel na babičinem ali starševskem izročilu, v založbi pa si tega ne smemo privoščiti. Sam sem dolgo govoril, da moram pustiti svoj okus doma. Zato, ker na mojo mizo prihaja toliko svetov, da se za najboljšega ne morem in ne smem odločiti po svojem okusu. Lahko pa rečem, kateri likovni svet je kompakten, prepričljiv, močan, kakovosten. Različnosti sveta se ne da upravljati. Zato avtorji včasih res pridejo z željo po ilustratorju, ampak jih hitro prepričamo, da to ne bi šlo nujno v pravo smer.
Zanimiv primer so Angeli Toneta Pavčka ...
To smo hoteli sprva izdati kot majhno knjižico, kakršne so običajno pesniške zbirke, za katero naj bi ilustracije prispevala ena naših odličnih ilustratork, ki jo je Tone že izbral. A ko sem pesmi bral, sem ugotovil, da ne gre za otroške pesmi. Sicer uporabljajo otroške besede in besedne zveze, ampak so daleč od tega, da bi bilo v njih veliko otroškega. Zaradi uporabe otroškega jezika so še bolj temačne, v njih je nekaj žalostnega, slutnja neznanega, novega sveta. Zato se mi je zdelo, da predlagana kombinacija ne bo dobra in da hočemo pesmi na vsak način osvetliti z lučjo, ki je napačne barve.
Veliko smo se pogovarjali s Sašo Pavček, ki je natančno vedela, o čem govorimo. Tako smo izbrali drugega avtorja, odločili smo se za večji format. In nastala je angelska knjiga. Uspešnica. Vedno gledam projekt kot celoto. Pri tem je pomembno, kdo so sodelavci, in sam imam same izvrstne, tako notranje kot zunanje sodelavce. Tu me je resnično vedno spremljala sreča.
Včasih se sprašujem; le s čim sem si to zaslužil? Včasih se počutim kot najbogatejši človek. V vseh teh letih sem spoznal skoraj vse naše vrhunske pisateljice in pisatelje, pesnike, ilustratorje in od vsakega sem dobil ogromno, se veliko naučil. Naučil sem se brati literaturo in slike na praktično enak način. Gre za dva jezika, a oba govorita enake zgodbe.
Ste akademski slikar. Ali to bistveno vpliva na vaše delo?
Ja. Še bolj mi pomaga to, da sem se med študijem formiral kot konceptualni slikar. Imel sem izjemne sošolce. Veliko smo se ukvarjali s teorijo zlasti konceptualne umetnosti. Nekaj podobnega počnem tudi ves čas urednikovanja. Vsak primer gledam kot del širše zgodbe. Ko se pojavi novo ime, gledam celoten slovenski prostor, v katerem se pojavi, na katerega vpliva. In ne samo to, skušam ujeti tudi pogled na evropski, svetovni trg. Ko gremo na sejme, sem samozavesten, ker primerjaje vem, da delamo izvrstno. Imamo veliko raznovrstnih in kakovostnih avtorjev, kar je neverjetno, in s tem najbolj presenečamo tuje strokovnjake, založnike ...
Je ilustracija danes bolj cenjena, spoštovana, kot je bila nekdaj?
Absolutno. V tridesetih letih, odkar sem v tem poslu, opažam, da se je odnos do ilustracije močno spremenil. Ilustracija je postala resno polje ustvarjanja, ki daje odlične rezultate. K temu je pripomoglo tudi nekaj akcij, denimo bienale ilustracije, ustanovitev galerije Sončnica. Pri MK se trudimo, da to ustvarjalno polje osvetlimo tudi s strokovnega stališča.
Slikarji imajo svoje kataloge, monografije, pisci, pesniki imajo svoje antologije ... Spraševal sem se, zakaj ne bi naredili tudi antologije izjemnih ilustratork in ilustratorjev. Tako so nastale knjige Čudežni vrt Jelke Reichman, Zlata ptica Ančke Gošnik Godec, Drevo življenja Marlenke Stupica ... To niso le monografije, ki bi slavile slikarsko delo avtorjev, ampak gre v vseh primerih za uporabne knjige, saj vsebujejo mnogo pravljic in pesmi; to so kompilacije, presek dela umetnice in veliko prijetnega branja.
