Tiskane izdaje
V Kinu Šiška imajo igrišče. Tako namreč organizatorki neodvisnega bienala ilustracij Barbara Poček in Saša Kerkoš prijazno imenujeta razstavo mladih ustvarjalcev, ki se tokrat že petič predstavljajo v prvem nadstropju centra v Šiški.
»Odpiramo prostor, igrišče za definiranje, kaj je danes ilustracija, kako jo vidijo in ustvarjajo sami avtorji,« pravi Saša Kerkoš. Po njenem mnenju se polje interpretacije stalno spreminja, ker se vsaka nova generacija ukvarja z različnimi medprostori, v katerih vznika ilustracija. »Na prvi razstavi leta 2007 smo videli, da so ti prostori zelo nejasni, zato smo tudi odprli to polje za prevpraševanje ali redefiniranje, kaj je ilustracija.« Neodvisna platforma je tistega leta vzniknila iz potrebe po redefiniciji pojma ilustracije, saj so jo sodobne ustvarjalne prakse že davno presegle, neodzivnost stroke pa je celo generacijo mladih ustvarjalcev potisnila na rob umetniških praks.
V Sloveniji z ilustracijo običajno povezujemo knjižno ilustracijo in najbolje s tega področja se predstavlja na bienalu ilustracij v Cankarjevem domu. V Šiški pa so želeli narediti kontrapunkt tej prireditvi in predstaviti tisto produkcijo, ki na uradni tradicionalni bienale ne pride, a tudi sicer nima prostora za predstavitev.
»V samem polju ustvarjanja se kaže veliko stvari, ki so na svoj način ilustrativne, ampak jih je težko zamejevati, ne sodijo strogo na področje risbe, ilustracij in niso vezane na publikacije,« pojasnjuje Barbara Poček.»Ti avtorji nimajo prostora, kjer bi se lahko predstavili in pokazali svoje delo. Bienale neodvisne ilustracije je nastal v želji, da se opozori na te hibridne forme, ki nastajajo na novo, in da se jim ponudi razstavno mesto. Šele tako se sploh lahko začnemo spraševati, kaj je to tradicionalna ilustracija, kaj je knjižna ilustracija in kaj dela, ki so prav tako ilustrativna, a ne v klasičnem pomenu besede.«
Ilustracija v vseh kontekstih
V Šiški se s teoretsko pozicijo in pojasnjevanjem ne ukvarjajo, to prepuščajo samim avtorjem in občinstvu. Ali kot pravi Kerkoševa: »Mi predvsem odpiramo prostor, polje za možnost teoretiziranja, diskurza, debate.« Na vsaki razstavi nastopajo novi avtorji z najnovejšo produkcijo, od leta 2007 do danes je bilo tako mogoče videti od računalniške grafike, ki je prehajala v polje animacije, nove aplikacije, instalacije in tudi risbo, plakat, olje ipd. »Ilustracijo najdemo v različnih kontekstih in ne gre nujno za zaključeno delo,« meni Kerkoševa, »lahko je tudi metoda, ki te pelje v nov, drugačen produkt.«
Organizatorji se torej ne ukvarjajo s tem, kaj je ilustracija, debato prepuščajo avtorjem. To pa jim omogoča in zagotavlja drugačen način selekcioniranja avtorjev, ki predstavljajo svoja dela. Razstavljalci enega bienala namreč izberejo po enega avtorja za naslednji bienale, kar imenujejo horizontalni princip izbora. Avtorji nove ustvarjalce izbirajo na različne načine, pomembno pa je, da so zelo dobro obveščeni o aktualnem o dogajanju na slovenski sceni, ker jim to omogoča zanimivo izbiro. Nekateri se odločijo za posameznike, tandem ali skupino, ki je blizu njihovemu načinu dela, drugi pa za nekoga, ki jih s svojim delom pritegne, čeprav ga ne poznajo.
Predstavljena je produkcija mladih ustvarjalcev, starih tam nekje med 25 in 35 let, čeprav so bili gosti bienala tudi že starejši (denimo tandem Čoh Erič). Generacijsko torej organizatorji razstave ne zamejujejo, opozarjajo le na to, da se imena sodelujočih naj ne bi ponavljala. In do zdaj jim je to uspevalo, vsak novi bienale je vsebinsko pester in svež. In ohranja neodvisnost. Nekaj dni pred otvoritvijo so vedno presenečeni, ko začnejo s postavljanjem del, saj nikoli do konca ne vedo, kaj bodo razstavili. »Vsako novo razstavo bienala neodvisnih ilustratorjev zaznamuje nepredvidljiva pestrost,« je še dodala Kerkoševa.
Bienale – tokrat predstavlja več kot 20 umetnikov in umetniških kolektivov – iz edicije v edicijo predstavlja svežo mešanico avtorjev specifičnih estetskih in vsebinskih nabojev in ostaja predvsem poklon avtorjem, ki jih kljub težkim pogojem dela na področju kulture in vizualnih praks žene naprej navdušenje, radovednost, domišljija, svežina, avtorska svoboda in neodvisnost kot bistven pogoj njihove ustvarjalnosti in življenjskega stila.
Ob bienalu so pripravili tudi nekaj spremnih prireditev, 26. novembra, torej ob zaključku bienala, pa bo v Bunkerju v Argentinskem parku še predstavitev akcije (projekta v teku) ustvarjalcev LEALUDVIK z naslovom Safe Haven (Varna nebesa), ki sledi intimnemu odnosu med Leo in Ludvikom skozi fotografijo in video. Napaja iz seksualnega fetišizma, BDSM scene in slasherjev.
