Pisma na smrt obsojenih so bila polna ljubezni

V spominski sobi, kjer je bil nekoč nacistični zapor Stari pisker, so na ogled pretresljiva poslovilna pisma talcev.

Objavljeno
25. november 2015 17.15
Špela Kuralt
Špela Kuralt

Po dvorišču celjskega zapora, kjer so pred več kot 70 leti nacisti v smrt s streljanjem poslali 374 ljudi, se plazi tesnoba. Dvorišče, okoli katerega se dvigajo zidovi tudi današnjega zapora, je obdano z bodečo žico. Žalost se kar sama prikrade v srce in nas v celoti objame v ozki, temačni sobi. Tam pa nam v svojih pismih predniki, preden so padli pod streli nacistov, naročajo, naj se ljubimo med seboj.

»Ljuba žena, otroci, sestre, brat in dr.! Težko so me obremenili tako, da po sedanjih zakonih ni izgleda, da bi se še kdaj videla. Zaupam pa trdno v Boga in Marijo. Če mi je usojeno umreti, ne jadikuj, Bog že ve, zakaj nam to trpljenje pošilja. Jaz sem na smrt pripravljen. Prosim le še Tebe odpusti svojemu možu, če te je kdaj žalil. Enako prosim odpuščanja sestri in brata. Molite za blagor moje duše če zveste, da je ločena od tega posvetnega mojega telesa. Tolaži me zavest, da jaz nisem kriv nobenemu drugemu njegove krute usode in pa da sem kot veš nedavno prejel sv. zakramente. Moja želja je, da postane Ivanček gospodar četudi vem, da bosta še oba preganjana. Odpustita torej svojemu očetu, ki je kot zavedni Slovenec branil pravice svojega naroda in s tem Vaju spravil v tako kruto usodo. Jaz Vas vse iz srca ljubim in nikogar ne sovražim. Oče odpusti jim ...! Bodita potolažena. Bog z vami ... Pozdrav od očeta moža in brata Janeza.«

To so bile zadnje besede, ki jih je svoji družini 20. junija 1942 v pismu zapisal 29-letni Ivan Acman iz Šmihela nad Mozirjem. Tri dni kasneje je padel pod streli na dvorišču celjskega Starega piskra.

Acmanovo pismo je eno izmed 35 poslovilnih pisem, ki so na ogled na novi razstavi Muzeja novejše zgodovine Celje v spominski sobi Starega piskra.

Okupatorjev cilj je bil, da bi s pismi na smrt obsojenih odvrnili od upora tiste, ki bi si tega morda še želeli. Takega učinka ni dosegel. Tudi za današnji čas, ali morda prav zanj, pa so pisma neprecenljiva tudi zato, ker so polna ljubezni.

Med njimi tudi pismo Ivana Klančnika iz Slatine v Šmartnem ob Paki, ki so ga še ne 22-letnega ustrelili 13. maja 1942 v Mariboru: »Dragi ate in mama! Oprostite mi kar sem Vas razžalil mi je pač smrt tako namenjena. Ostanite zdravi lubite se med seboj in da bi učakali boljšo smrt kakor sem jo jaz. /.../ Dragi sestre in brat! Sprejmite vsi lepe in zadnji pozdrav od Vašega brata Ivana in mi odpustite ako sem Vas kedaj razžalil kakor tudi jaz Vam vsim odpuščam. Še enkrat Vam rečem ljubite se in ubogajte ata in mamo ko jih še lahko jaz jih nemorem več ker grem v Bogu na oni svet.«

Ivanovega brata Martina so v Mariboru ustrelili štirinajst dni kasneje, očeta Martina so dva meseca zatem ustrelili v Celju, mati Antonija in sestra Milica sta istega leta umrli v koncentracijskem taborišču Auschwitz.

Razglasi, fotografije, predmeti

Kot je ob odprtju nove stalne razstave povedal v. d. direktorja MNZC dr. Tonček Kregar, je zbirka pisem verjetno najdragocenejše gradivo muzeja, ki je odslej v celoti dostopno širši javnosti. Razstavljenih je tudi vseh šest razglasov s seznami imen ljudi, ki so jih nacisti ubili na dvorišču zloglasnega zapora. V šestih streljanjih je življenje izgubilo 374 ljudi, 325 moških in 49 žensk. Velika številka, ki postane še bolj grozljiva, ko na razglasih prebereš, da so bili nekateri talci stari tudi samo 18 let, v pismu pa, kako se mamica poslavlja od svojih otrok ...

Največ talcev so ustrelili 22. julija 1942, takrat je v Celju umrlo sto ljudi. S tega streljanja so se ohranile tudi fotografije, ki so edinstvene ne le v našem prostoru, ampak tudi širše. Fotografski kronist vojnega časa v Celju Josip Pelikan je dejal, da streljanja ni fotografiral. Fotografirala naj bi nemška oficirja, ki sta v Pelikanovo temnico prišla razvit fotografije, on pa naj bi shranil kopije. Prav te fotografije, ki so tudi na ogled na razstavi, naj bi bile del dokaznega gradiva na povojnih procesih.

Opomin

Stari pisker je bil med drugo svetovno vojno ne le osrednji nacistični zapor in morišče na Celjskem, ampak tudi mučilnica. O tem pričajo razstavljeni okovi, v katere so bili nekoč vklenjeni zaporniki, pa nema bikovka, pod katere udarci so ječali naši rodoljubi, in ključ, ki je zaklenil vrata kraja trpljenja. Pa vendar vrata tega preklicanega kraja le niso bila vedno zapahnjena. V noči s 14. na 15. december 1944 je skupina samo šestih aktivistov brez enega samega strela osvobodila 129 zapornikov, kot navaja nemško poročilo. Med aktivisti je bil tudi Ivo Grobelnik, ki mu je pred enajstimi leti takratni predsednik države dr. Janez Drnovšek podelil zlati častni znak svobode Republike Slovenije.

Razstava ni prva v teh prostorih. Prvo so postavili pred 50 leti, ko so uredili tudi dvorišče, kjer so potekale usmrtitve. Nova je postavljena v spomin na 70. obletnico konca druge svetovne vojne. Kot je ob odprtju dejal Kregar, pa še nobena razstava v teh prostorih ni bila odprta v tako tesnobnem ozračju, ko se dogajajo velike spremembe, ko naj bi bodeča žica obvarovala ne le nas, ampak tudi vrednote, na katerih je pred 70 leti začela nastajati nova Evropa. In zgodovina se očitno ponavlja, je dodal Kregar: »Strah s pridom razpihuje in za lastne politične interese izkorišča neka druga, nič manj nevarna in nič manj izprijena ideologija, močno podobna tisti, ki se je v prvi polovici 20. stoletja razpasla po naši celini in pretila, da v globino svoje nehumanosti za vselej posrka tudi naš narod.«

Naši predniki, ki so končali na dvorišču Starega piskra, so se temu uprli. Kot sami pričajo v svojih pismih, so bili kljub svojemu neizogibnemu koncu polni ljubezni, ne strahu. Tudi zato je razstava prav v tem času pomembna, je sklenil Kregar: »Treba je bolj kot kdaj prej svariti pred vnetljivo zmesjo nerazuma, nestrpnosti in nečlovečnosti ter tragičnih posledic, do katerih lahko ta privede. In ukrepati, dokler je še čas. Srčno upam, da še ni prepozno.«

Dvorišče ostaja tiho. Pred 70 leti so ga teptali škornji nacistov in močila kri naših rodoljubov. Samo zaradi njih je ta kraj ne le kraj zločina, ampak tudi ali predvsem posvečen.