Tiskane izdaje
Najbrž še vedno velja, da če je vera nekoga, bodisi v religiozno institucionalizirane bodisi obče človeške vrednote, trdna in vsebinska, se ta ne pusti posebno pretresati umetniškim izdelkom, ki imajo med svojimi sporočili zakrito ali pa povsem jasno strategijo »provokacije« in odpiranja vprašanja javne tolerance. Tisti, ki ga vera izpolnjuje, je do drugih toleranten.
Izjem seveda ne manjka, a kako naj se na tovrstna umetniška dela, običajno ekspresno označena za škandalozna, odzove oblast, ki mora, če želi podaljšati lasten obstoj, ustreči volivcem z vseh vetrov? S cenzuro najbrž ne, saj je to odmeven bumerang, ki vrača udarce. Lahko pa se odzove, denimo, z umikom pokroviteljstva.
Potem ko je pred dnevi s Korzike prišla vest, da prosluli Poscani Kristus (Piss Christ), ki ga je že leta 1987 ustvaril Newyorčan Andres Serrano in je danes trdno zapisan v antologijah sodobne fotografije (brez posebnih težav je bil pred davnimi leti razstavljen tudi v tukajšnji Moderni galeriji), še vedno sproža proteste – njegovo odstranitev z ravnokaršnje Serranove razstave v Muzeju Fesch v Ajacciu je zahtevala skupina demonstrantov –, je nov škandal, povezan s silnim napadom na krščanstvo, vzniknil še v Torinu. Zakaj?
V prestolnici Piemonta je tamkajšnje gibanje LGBT organiziralo že sedmo razstavo iz serije z naslovom LGBTE International Art (La Grande Battaglia Trova Esito; prevod slednjega bi bil približno Velika bitka obrodi rezultat), zanjo pa izdalo dovolj »opazen« plakat, da je sprožil nacionalni škandal, o katerem poroča, denimo, Il Corriere della sera.
Plakat prikazuje nadvse korpulentno gospo, ki, kaže, ne potrebuje obleke – zgolj bele čeveljce s peto ima – in deluje, kot bi pravkar sestopila s kakega platna Luciana Freuda. A ob tem ni stopila le na trdna tla, ampak tudi na reproducirane ikone s Kristusom in Marijo, pomen celote pa podčrtuje še kratica S. A. L. I. G. I. A., kar predstavlja začetnice sedmerice naglavnih grehov.
Plakat, ki nedvomno ne želi ostati neopažen in lepo krši komercialna pravila glede tega, katera telesa smejo biti na ogled, katera pa morajo biti zapeta do vratu, je bil dovolj, da je priložnost za samopromocijo v njem zaznala stranka Fratelli d'Italia (Bratje Italije), kot se imenuje novopečena stranka skrajne desnice, ki si je v imenu prisvojila naslov in prve besede italijanske nacionalne himne.
»To je nova meja homoseksualne umetnosti, za katero so na občini Torino presodili, da jo želijo promovirati s pokroviteljstvom mesta. Gejevski lobiji naj nikar ne mislijo, da bodo lahko dobili licenco nad žaljenjem občutljivosti drugih, predvsem kristjanov,« se je na plakat odzval vodja torinske enote omenjene stranke Maurizio Marrone ... V stranki so zahtevali celo javno opravičilo aktualnega torinskega župana Piera Fassina zaradi mestnega pokroviteljstva nad »to svinjarijo«, čeprav so v isti sapi dodali, da gre pravzaprav za neodpustljivo dejanje ...
Kako je svojemu plakatu stopil v bran njegov avtor, fotograf Mauro Pinotti? Predvidljivo je izjavil, da s plakatom ni želel nikogar žaliti in da njegova simbolika nikakor ni uperjena proti religiji, pač pa je želel po lastnem prepričanju le izpostaviti superiornost žensk nad moškimi. Ker je razstava usmerjena v temo sedmih grehov, se je odločil, da bo na plakatu zanjo upodobil enega njih. Namreč napuh.
»Vselej sem bil prepričan, da so ženske proti moškim absolutno superiorne in da je nad njimi le še bog,« je dodal. Da bi lahko bog bil, denimo, superiorna boginja, pa sodeč po izjavah ni pomislil ...
Kakor koli, kot so zapisali v časniku La Repubblica, so se na škandal naposled odzvali tudi občinarji. Ne s kako cenzuro, ampak z umikom pokroviteljstva. Se pravi, da so Bratje Italije in drugi nasprotniki plakata vendarle nekaj dosegli, Torino pa svetu sporoča, da o tamkajšnji mestni politiki pokroviteljstva nad kulturo ne vpliva le stroka, ampak neposredno tudi politika.
Mimogrede, razstava, ki jo plakat promovira, sploh še ni na ogled. Odprli jo bodo 8. septembra.
