Tiskane izdaje
Od rojstva Prešernu nedosegljive muze Julije Primic v hiši na vogalu današnje Stritarjeve ulice in Mestnega trga v Ljubljani je 30. maja minilo natanko dvesto let. V Dolenjskem muzeju se danes jubileju pridružujejo z javnim krstom njenega domnevnega doslej neznanega portreta, ki je skoraj zanesljivo delo slikarja Matevža Langusa.
Portret ostaja v zasebni lasti, a bo poslej po dogovoru z lastnico za nedoločen čas prisoten v stalni zbirki Dolenjskega muzeja v Novem mestu, in sicer kot tretji portret muze našega največjega pesnika, znan v likovni umetnosti.
Slika ima zanimivo zgodovino raziskovanja. Z njo se je že pred poldrugim desetletjem srečal restavrator Viktor Povše, ki je prejel naročilo za njegovo čiščenje in popravilo manjših poškodb na oljni površini, tedaj še zdaleč ni kazala mladenke, predstavljene po modnih zapovedih meščanskega bidermajerja, pač pa sakralni motiv, upodobitev spokorne sv. Marije Magdalene.
Čiščenje je razprlo vprašanja
Čeprav je njena kompozicija delovala skladno, se restavrator ni strinjal s fiziognomijo naslikanega obraza in tudi z barvnimi nanosi ne, s sondiranjem in rentgenskimi posnetki pa je ugotovil, da je bila preslikana. Za črnim ozadjem se je skrival arhitekturni element, pod desno roko svetnice pa motiv, ki je izrazito nasproten pogostemu atributu Magdalene, naslikani človeški lobanji. Namreč cvetje.
Povše se je nato z dovoljenjem lastnice lotil slike s stereobinokularnim mikroskopom z dvanajstkratno povečavo in ugotovil, da je bila preslikana kmalu po nastanku, saj originalna barva ni bila ne lakirana ne umazana, preslikava pa se je skorajda spojila z originalno plastjo v eno samo plast.
Ocenil je tudi, da bi lahko portret pripisali Matevžu Langusu (1792–1855), kar mu je v pismu potrdil tudi eden največjih poznavalcev umetnosti tega znamenitega ljubljanskega bidermajerskega portretista in freskanta, danes že pokojni dr. Emilijan Cevc. Kot dodajajo v muzeju, je bil prav Cevc tisti, ki je opazil, da ima upodobljenka »preveč« las in da je njena obleka le za silo primerna. Restavratorja je spodbudil k nadaljnjemu raziskovanju.
Da utegne biti portretiranka Julija Primic, je predlagal že Povše, v Dolenjskem muzeju pa so se pridružili razkrivanju identitete s komparativno metodo s področja kriminalistike. K sodelovanju so povabili Gregorja Kovača, sodnega izvedenca kriminalistično tehnične stroke, registriranega na ministrstvu za pravosodje, kar je po besedah direktorice muzeja Jasne Dokl Osolnik tudi osrednja novost v dolgem preučevanju portreta.
Izvedenec je ugotovil, da se poteze domnevne Julije na novoodkriti sliki v kar 97 značilkah ujemajo z njenim najbolj znanim portretom iz odraslih let, tistim iz Mestnega muzeja v Ljubljani, in v 88 značilkah s portretom iz Narodne galerije, na katerem je Julija upodobljena še kot deklica v družbi brata Janeza. Oba znana portreta sta Langusova. V muzeju so zapisali, da rezultati raziskave kažejo, da je najverjetneje tudi na novoodkriti sliki Julija Primic.
Tretji portret muze
To je potrdil tudi Kovač, ki se sicer vsakodnevno posveča usodnejšim sodnim raziskavam, med njimi ugotavljanju identitete storilcev kaznivih dejanj na podlagi fotografskih posnetkov. A že ima izkušnje z muzealci. Lani je na fotografiji otroka, posnetega leta 1941 v taborišču Rajhenburg v Brestanici pred izgonom v Nemčijo, uspešno potrdil identifikacijo s tedaj že pokojnim Jožetom Mirtom. Fotografijo so vključili v stalno postavitev na gradu Rajhenburg.
Kovač sicer uporablja metodo, ki temelji tudi na računalniškem programu za primerjavo biometričnih značilnosti. Kot pojasni, govoriti o številu ujemanja značilk – teh je, denimo, zgolj na obrazu 64 – ni enako, kot če bi govorili o ujemanju v odstotkih, a število 97 odraža, da je verjetnost ujemanja identitete zelo visoka.
Zanimiv je podatek, da se oba tradicionalno znana portreta Primičeve Julije, otroški in iz odraslih let, ujemata v veliko nižjem številu značilk, le 44, ob slikanih pa je znan tudi fotografski portret Julije iz obdobja nekaj let pred smrtjo, ki pa zaradi tega, ker ni ustvarjen v enaki tehniki kot slikarski portreti, pri raziskavi ni bil upoštevan.
Kovačevi rezultati so prepričali dolenjske muzealce in portret bo, če dosedanje ugotovitve ne bodo ovržene, obveljal za tretji portret muze našega največjega pesnika, znan v likovni umetnosti.
Bolj rezervirana do identifikacije mlade portretiranke z Julijo ostaja Kristina Preininger, poznavalka Langusovega dela iz Narodne galerije in ob Povšetu ter Kovaču prav tako sogovornica na nocojšnji predstavitvi slike. Atribucija portreta Langusu se ji ne zdi sporna, medtem ko jo je fiziognomija portretiranke napotila v drugo smer. A je, kot dodaja, za javno predstavitev te smeri prezgodaj.
Odprto ostaja tudi vprašanje, zakaj in kdo je kmalu po nastanku preslikal portret in ga spremenil v Marijo Magdaleno ter po čigavem naročilu. Zakaj se je nekdo odločil spremeniti mladenko v značilni meščanski modi v spokorno svetnico, njene cvetoče vrtnice pa v mrtvo lobanjo?
Usoda domnevne upodobitve nesojene Prešernove ljubezni spomni na usodo »rože deklic« iz zimzelene pesnikove romance: Rozamunda gréde v klošter, čast ljubljanskih nun postane.
