Tiskane izdaje
Da je za gostovanje na eni od najbolj prestižnih umetniških prireditev, za kar bi avtorji tako rekoč ubijali, izbral tudi njiju, je posledica Enwezorjevega lanskega obiska Sydneyja in Melbourna. Seveda sta bila umetnika, ki sodelujeta od srede devetdesetih, počaščena, sta povedala prejšnji petek, Enwezor je bil že nekajkrat v Avstraliji in vedela sta, da si natančno ogleduje galerije in druga prizorišča oziroma opuse avstralskih umetnikov.
Morda, ugiba Sonia Leber, ima kaj pri tem to, da sta gostovala v južni Rusiji in ju je tamkajšnji prostor fasciniral in spodbudil nastanek novega projekta Zaum Tractor. Po vrnitvi v Avstralijo sta razmišljala, ali bo sploh koga zanimalo kaj takega, in zdaj, zatrjujeta, sta lahko presrečna, bienale traja dolgo, število obiskovalcev je impresivno.
Eksotični pogled na eksotiko
Kaj je pritegnilo uglednega nigerijskega kuratorja? Mnogo njunih del se tako ali drugače loteva politike in zamisli, kako brati in razumeti svet, razlagata, prav Zaum Tractor se je zdel Enwezorju posebej privlačen. Tako Avstralija kot Rusija druga drugo vidita kot izredno drugačni, lahko bi rekli eksotični deželi. Tu deluje nekakšna voajerska fascinacija, pravi Chesworth, zanimivo se zdi opazovati drugačen način življenja in obnašanja. Ko razstavljata po svetu, najsibodi v Indoneziji, Evropi, Južni Ameriki, povsod vidita kaj avstralskega, ruski način obnašanja, tudi kultura, pa se vsekakor razlikuje od njunega. V projektu sta se lotila ravno tega in ugotovila, da tudi ljudje iz Moskve ali Sankt Peterburga v južni Rusiji vidijo drugačnost.
Ko sem jima povedal, da je Delov kritik – in ni bil edini – ob začetku letošnjega bienala ugotavljal, da je politični angažma kot umetniška forma passe, in spomnil na demonstrante iz poznih šestdesetih, ki so vzklikali Dol z bienalom!, sta se strinjala, da problemi, prevedeni v »umetniški« jezik, običajno izgubijo ostrino. A kako in koliko je letošnja postavitev bienala politična?
Sonia Leber, ki je odraščala v slovenski skupnosti v Melbournu, v nekakšnem paralelnem svetu (oče Ivo Leber je delal na slovenskem radiu in v slovenskih klubih), je prepričana, da je letošnji bienale eden najbolj političnih v zadnjih nekaj letih, morda tudi zato, ker je Okwui Enwezor, ker je selektor zadnjič, poskušal narediti nekaj bolj radikalnega, pokazati, kako sam razmišlja o umetnosti. Njegovo intonacijo bienala bi lahko razumeli kot usklajeno z njegovo »konstelacijo idej«, pravi umetnica, njegov odnos do številnih umetnikov v različnih državah je specifičen.
Pa je politike v umetnosti konec? Tega vprašanja Sonia Leber ne more razumeti, saj vendar živimo v času, ki ravno zahteva spraševanje o tem. Seveda umetniki reflektirajo družbeno dogajanje, a stališče, da je bila politika v umetnosti le prehodna faza, nekakšen slog, ki pride in gre, se ji zdi smešno. Komunikacijsko izredno povezan svet nas kar sili k odzivanju na vsakršne probleme načina življenja, to velja tudi za umetnike in njihovo početje, v tem avstralska umetnika ne vidita prav ničesar spornega.
Opazovalski projekt
In koliko je političen Zaum Tractor? Vsaka umetnost, pravi Chesworth, ki je kot glasbenik leta 2003 nastopil v Cankarjevem domu (istega leta je umetniški par pripravil zvočno instalacijo na Čevljarskem mostu), ima v sebi vsaj nekaj političnega, in sem na primer ne sodi le naključni portret kralja in kraljice. Lahko se pogovarjamo, lahko beremo časopis, gledamo televizijo ali film, razlaga Chesworth, lahko pa si tudi ogledujemo umetniško delo in nas pri tem prešine, da je mogoč drugačen pogled na svet.
V tem smislu je lahko vsa umetnost politična, političnost je tisto, kar gledalec prinese s sabo. Gre za gledalčevo stališče, njegovo interpretacijo. Domišljam si, da je najine projekte, pravi, užitek gledati, čeprav premorejo naboj, ki ni le političen. Sonia Leber dodaja, da Zaum Tractor ni odprto politični projekt, ampak opazovalski, občinstvu ponuja niz vizualnih in zvočnih izkušenj, pravzaprav srečanj, in mu pušča popolno svobodo pri interpretaciji videnega in slišanega.
Gre za iskanje individualnega glasu, pravi umetnica. V Rostovu na Donu sta opazila, da Rusi še danes težko najdejo individualni izraz, zaum pa je predkomunistični, predkolektivni pojav, ne pomeni nič, je zgolj krik svobode, ki omogoča posamezniku izraziti samega sebe. Njuno opazovanje je pokazalo, da si ljudje pri interpretaciji zvokov izmišljajo svoj jezik; to je kontrast s siceršnjim delovanjem kolektivnega, družbe, ki poskuša utišati tistega, ki štrli ven. A posameznikov glas je bil zaželen le do točke, ko je še lahko funkcioniral v kolektivnem, radikalnejši zastavki so bili sankcionirani (ali pa jih je posameznik cenzuriral, ker ga je usmerjal konformizem).
Brez koreografije,
Tako kot mnogo sodobnih avtorjev, pravita umetnika, se nista priklenila le na en sam medij. Večinoma podpisujeta instalacije, v katerih sta glavna zvok in video.
V Rostovu na Donu so se jima ves čas dogajale nenavadne stvari, a nihče se ni odzval. Še v Moskvi jima niso verjeli, da sta del materiala posnela v Rusiji. Melbournski kritik je o omenjenem skladišču zapisal, da nima industrijskega naboja, pravzaprav je bilo prizorišče njunega snemanja prostor, v katerem se je napredek spotaknil. Kar sledi, je le neorganiziran ritual junaške mladosti, naključen, tak, ki se kaže, portret novega življenja po zlomu ideologije.
