Tiskane izdaje
Zagrebški muzeji in galerije so zadnja leta zelo ambiciozni. Samo ta čas sta na ogled dve zanimivi razstavi. Medtem ko predstavitev Bauhasa v Muzeju za sodobno umetnost privablja določen segment ljudi, si mojstrovine Augusta Rodina v Umetniškem paviljonu ogleduje najširše občinstvo.
Ob našem nedeljskem obisku smo slišali obiskovalce vseh starosti govoriti v nemškem, angleškem, italijanskem ter seveda hrvaškem jeziku in gotovo je bilo zgolj naključje, da nismo prestregli tudi slovenščine, ki jo sicer redno slišimo na drugih zanimivih razstavah v Zagrebu. Med najbolj zanimivimi naj omenimo Picassa, Caravaggia, Guercina, Mirója.
V Umetniškem paviljonu je razstavljenih 57 kipov najslavnejšega francoskega kiparja vseh časov v bronu, mavcu in kamnu ter dvajset risb in zgodovinskih fotografij. Skozi štiri tematske sklope je predstavljen razvoj umetnikovega ustvarjanja. Med deli so tudi mojstrovine Mislec, Poljub, Vrata pekla in Bronasta doba. Razstava, ki bo odprta do 20. septembra, je skozi umetnikov ustvarjalni ciklus tudi življenjska zgodba o tem, kako je nadarjeni deček iz revnega pariškega predmestja kljub oviram postal eden od največjih umetnikov vseh časov.
Čeprav so nekatera Rodinova dela, kakor to velja za vse velike umetnike, prepoznana kot antologijska, pa so obiskovalcu razstave lahko najbolj všeč majhne skulpture, na druge zaradi impozantnosti največji vtis naredijo tiste velikanske. Rodina velika večina ljudi na mah poveže s Poljubom in Mislecem. So pa oboževalci teh kipov tradicionalno razdeljeni. Medtem ko je občinstvu, in še posebej ženskam, bolj všeč Poljub, najbrž zaradi senzualne upodobitve, se stroka in moški bolj navdušujejo nad Mislecem.
Vseživljenjsko delo
Rodinov življenjski projekt so Vrata pekla, ki so tudi razstavljena. Začel jih je delati leta 1880 za nikoli končan Muzej dekorativnih umetnosti in se z njimi, skupaj s svojimi pomočniki, ukvarjal vse do konca svojega življenja – celih 37 let. Na svetu obstajajo samo trije originalni odlitki in v Zagrebu je eden od njih. Vrata pekla so prikazana v več segmentih, od maket do različnih skulptur, ki jih sestavljajo. Skulptura je visoka šest metrov, široka štiri in globoka meter.
Literarni navdih zanjo je Dantejev Pekel, sestavljena pa je iz 180 kipov različnih velikosti, od 15. centimetrov do metra. Vrata pekla izražajo celotno Rodinovo pojmovanje umetnosti in življenja, na njih se odražajo njegovi eksperimenti s figurami, raziskovanje skrajnih možnosti človeškega telesa in duševnih stanj. Vrata pekla so generirala številna posamezna dela in skoraj vsaka skulptura ima samostojno življenje. Prav po zaslugi Vrat je Rodin ustvaril svojo lastno kiparsko govorico in nekatere svojih najizrazitejših form.
Tudi Mislec je predstavljen kot maketa in kot odlitek kipa v izvirni velikosti, izvirnik pa je danes na Rodinovem grobu.
Zanimivi so Rodinovi portreti, ki odlično izražajo značaj portretirancev, obenem pa vsebujejo tudi simbolna sporočila. Na primerih različnih portretov istih ljudi se jasno kaže njegovo kiparsko eksperimentiranje. Med njegovimi številnimi imenitnimi portretiranci sta bila Victor Hugo in Honore de Balzac ter seveda njegova pomočnica in dolgoletna ljubica Camille Claudel.
Navdušenje nad golim telesom
Razstava tudi nazorno prikaže, kako je Rodina navduševalo golo človeško telo. Kip Bronasta doba je prvi v vrsti študij moškega akta v naravni velikosti in pomeni začetek umetnikove osredotočenosti na človeka. Ko so ta kip prvič javno predstavili, so na kiparja deževale obtožbe, da ga je naredil iz odlitka živega modela. Očitki so so pokazali kot dobra vaba, saj je želelo veliko ljudi kip videti prav zaradi tega. V resnici je kip narejen po fotografiji človeka z imenom Auguste Neyt.
Na razstavi je tudi del spomenika Meščanom Calaisa, ki so ga umetniku naročile mestne oblasti v počastitev francoskega odpora proti angleški okupaciji leta 1347 med stoletno vojno (1337–1453). Posebnost tega spomenika je, da je Rodin snel figure s podstavka in jih izenačil z gledalcem.
Rodin velikanskih spomenikov seveda ni klesal sam. Najprej je naredil miniaturno verzijo bodoče umetnine v materialu, ki ga je lažje obdelovati kot marmor, potem pa so njegovi pomočniki klesali večjo verzijo po njegovem modelu. Na koncu pa je kipe izpopolnil sam.
In katero svoje delo je Rodin najbolj cenil? Spomenik Balzacu je imel za srž svoje estetike. Čeprav je svoj čas veljal kot nesprejemljiv, je v resnici označil začetek sodobnega kipa.
Odlitki
Odlitki Rodinovih kipov so danes po vsem svetu. Poljub, na primer, ki je bil sprva mišljen kot del Vrat, obstaja v različnih velikostih in materialih, toda po francoskem zakonu samo prvih dvanajst odlitkov velja za originale. Verzija v Zagrebu spada med večje in je izklesana iz marmorja. Odlitih je tudi kar 28 verzij Misleca, dobršen del posthumno, zaradi česar ti ne veljajo za originale, in tudi ta kip je bil sprva mišljen za Vrata. Prav tako je razstavljeni kip Bronasta doba, visok 183 centimetrov, le eden do odlitkov. Rodin je, kot mnogi kiparji, očitno rad služil s kopijami svojih del. Očitno je obstajal zanesljiv trg zanje, saj sta bron in vlivanje predraga, da bi umetnik kopičil velike kipe za vsak slučaj.
Težka pot
Veliki Rodin (1840-1917), kot še veliko drugih velikanov, ni bil takoj prepoznan kot nadarjeni umetnik. Kar trikrat so ga zavrnili na umetnostni akademiji. Precej časa je tudi trajalo, da je dobil priložnost predstaviti se javnosti. Na Pariškem salonu je leta 1875 naposled lahko razstavil Človeka z zlomljenim nosom, nakar se je odpravil v Firence, kjer je preučeval Michelangela.
Po vrnitvi v Pariz so se mu začela odpirati vrata in prejemal je vse več naročil. Ko je postal premožen, se je začel ukvarjati z zbirateljstvom, zbrane umetnine pa je nameščal v svoji hiši in okrog nje. Hkrati z naraščajočo slavo so ga vse bolj obiskovali likovni umetniki, književniki, glasbeniki, vladarji. Kot šestdesetletnik je priredil samostojno razstavo, prvo v Franciji, in njegov na novo pridobljeni mednarodni ugled je pritegnil nove, slavne in premožne stranke.
Pozirale so mu dame iz visoke družbe, vabili so ga na umetniške in književne bankete, vrtne slovesnosti v Elizijeski palačo, zaradi vroče markize de Choiseul pa je svojo delavsko-kiparsko kuto zamenjal za gosposko garderobo.
Po možganski kapi si ni več opomogel, državi je doniral svoja dela in parlament je sprejel predlog o Muzeju Rodin. Z zvesto življenjsko družico Rose Beuret se je poročil doma. Ona je hitro zatem umrla, manj kot leto za njo pa je pri 77 letih umrl tudi on.
