Tiskane izdaje
Akademskega slikarja Zvonka Čoha doživljamo na razstavi v dveh nadstropjih Mestne galerije Ljubljana kot odprto knjigo, tokrat ne ilustracij, temveč neštetih duhovitih, vsakdanjih likovnih zgodb, ki ne prinašajo ne samo upodobitev današnjega trenutka, temveč pripovedujejo tudi umetnikovo biografijo.
Zvonko Čoh kupuje v Intersparu, zavarovan je pri zavarovalnici Merkur, je član AMZS, naročnik Telemacha, član Društva likovnih umetnikov ... Vse to lahko razberemo iz velikih na platnu upodobljenih položnic, ki so mu služile bolj za navdih in tu in tam za kakšno šalo (ko denimo Snaga preberemo naga). Gre za resne študije, pravo erupcijo – natančno okoli trideset del – likovnih upodobitev, nastalih v zadnjih letih.
Pred sedmimi leti ga je kustos Mestne galerije Sarival Sosič povabil, da bi v njihovih prostorih predstavil svojo umetniško produkcijo. In začel je slikati, čeprav je ves čas tudi ilustriral, saj je ilustracija verjetno (še vedno) njegov najljubši likovni žanr, Čoh je eden od najbolj prepoznavnih slovenskih ilustratorjev. Nastal je razmeroma velik opus, ki je presenetil marsikoga prav zato, ker smo ga doslej poznali predvsem kot avtorja animiranih filmov in ilustracij, ne pa kot slikarja, ki bi ustvarjal večja platna.
Štiri temeljne linije
»Zvonko Čoh je razvil svojo specifično likovno govorico, ki jo je povezal s svojim delom od najzgodnejšega otroštva,« je povedal Sarival Sosič. V Mestni galeriji se predstavlja z doslej najobsežnejšo pregledno razstavo. »Celovit izbor likovnih del na razstavi je usmerjen v štiri motivno vsebinsko in tehnično formalno izrazite in temeljne linije, ki utrjujejo in izpostavljajo vse bistvene značilnosti Čohove likovne poetike. To so Telefonizmi (risbe), Vse, kar vidim, počečkam (miniature – mali formati, ki so izhodišče za poslikavo večjih formatov), ilustracije, prikazane le na video projekcijah, in risani filmi.
Telefonizmi so predvsem črno-bele risbe, ki jih ustvarja med različnimi dnevnimi opravili, na primer telefoniranje. V teh delih je skozi sproščenost, igrivo naključnost in spontanost prisotno veliko humornosti in hkrati resnosti. Prisotnost zgodbe je zastopana v delu s tematskim naslovom Vse, kar vidim, počečkam (sicer tudi krovni naslov razstave) v serijah risb, ki so izhodišče za velike slike. Temeljni nosilci teh del – predvsem slik – so različno veliki odtisi (printi) s podobami sicer originalnih, a skozi likovni postopek povečanih kuvert ali položnic, ki jih Čoh v razvijanju ustvarjalne intervencije pobarva z akrilom ali tempero,« razlaga Sosič.
Mojster risbe
Osnova razstave je gotovo risba, popolnoma jasno je, da je velik mojster risbe, kar je prisotno že pri njegovih risanih filmih in ilustraciji. Po drugi strani je po Sosičevem mnenju razvil likovni jezik tako, da je združil vse, kar je prinesel v slikarstvo modernizem. Izrazita je njegova fascinacija nad kubizmom, kar je razvidno iz upodobitev predmetov, pozicij obrazov, lomljene figuralike oziroma kombinacije figuralike in geometrizmov. Opazna je tudi njegova fascinacija nad hitrostjo, ki jo prinese futurizem, kar je prisotno v dinamiki slike.
Mimogrede, hitrost in dinamika zaznamujeta že njegove risane filme, katerih mojster je. Vpletel je tudi elemente nadrealizma, predvsem pri obravnavi prostora in določenih rahlo nesmiselnih situacij ali podob. Svojo likovno govorico je stopnjeval, tako Sosič, še s fascinacijo nad sodobno družbo, pri čemer ne sprejema družbene kritičnosti, še več, na neki način ga navdušuje. Iz razstave veje izrazit optimizem, sproščenost in veselje, torej vse, o čemer bi lahko rekli, da je tudi Čohova »osebna izkaznica«.
Razstavljeni opus kaže sistematično, premišljeno in temeljito obravnavo barvnih razmerij in kompozicijskih odnosov. Sosič poudarja tudi pomen naslovov, ki veliko povedo in jih avtor učinkovito izpelje. Prav tako je pomemben besedni del slik, saj zna Čoh izrabiti prav vsak segment iz okolice, v kateri živi, da iz njega nastane likovna pripoved.
Detajli, humor, sproščenost
Tudi postavitev je prav po čohovsko humorna, vseprisotna je njegova duhovitost, ki je tako značilna za njegove ilustracije. Nešteto je malih detajlov, zgodbic, segmentov, polno je figuralike, ki se pretaka in izpeljuje, kar je še najbolj izvrstno v Socializaciji bika. Slike zahtevajo dolgotrajen pogled, saj jih doživiš drugače, če jih gledaš z razdalje, kot če se jim približaš. Platna so preprosto pribita na zid, kar še poudarja sproščenost razstave.
»Čeprav lahko dobi nekdo občutek, da gre bolj za pop ali zabavo, so Čohove zgodbe močne in napete, za likovne upodobitve uporablja akril, tuš, razne svinčnike, flomastre, uporablja različne tehnike,« poudari Sosič in doda, da je Čoh izrazit figuralik, ki pa figuraliko pogosto kombinira z abstraktnimi elementi. Zelo dobro kombinira tudi pozicije blizu/daleč, odprto/zaprto, negativ/pozitiv, zato se percepcija stalno ruši in ima gledalec na eni strani velik občutek globine, tridimenzionalnosti, na drugi strani pa ploskovitost.
Mimogrede, razstava je zanimiva za različne generacije, saj so zelo dobro obiskane delavnice za otroke, od vrtca do osnovnih šol. Razstava bo na ogled do 8. februarja, pravkar pa je izšel tudi katalog, v katerem je zaživela tudi postavitev razstave (»celoten prostor je narejen tako, da kombinira veliko z majhnim in detajl s celoto«), ki je delo umetnika, v pomoč pa so mu bili seveda kustos in drugi sodelavci.
