Tiskane izdaje
Gospod Pinter, ste iz časa, ko dobre fotografske opreme ni imel vsakdo, in seveda iz časa, ko se je fotografu vlekel čas do razvitja filma, ko je sploh lahko ugotovil, kaj mu je uspelo narediti.
Ko sem začel fotografirati, je bila to analogna črno-bela fotografija in to sem počel ves čas. Tudi razstava, ki je zdaj na ogled, je narejena tako. Tu in tam sem naredil kako barvno fotografijo, delal sem diapozitive, zadnjih petnajst let tudi digitalno, vendar ostajam zvest črno-beli analogni fotografiji. Če fotografirate vnuke, se vam zgodi, da vas hčere prosijo za barvne, in ne črno-bele fotografije. Nič nimam proti barvni fotografiji, a nikoli ali le zelo redko sem zadovoljen z barvnimi fotografijami, še posebej pri portretiranju. Morda je slišati kot paradoks, a za barve sem zelo občutljiv, usklajene morajo biti, ne sme jih biti preveč, šele tedaj postanejo sprejemljive za fotografijo.
Imam pa še zmeraj občutek, da od trenutka posnetka do razvitja ne vem, kaj bo nastalo, zmeraj sem zelo nestrpen in komaj čakam, da bo film razvit. Digitalna fotografija je drugačen svet, a razlika s črno-belo fotografijo ni le to, da v digitalni ni kemije, jaz pravim, da v njej ni kemije v prenesenem pomenu. Da ne bo nesporazuma, nisem nasprotnik digitalne fotografije, saj je danes nenadomestljiva, tisti trenutek pa, ko gre fotografija v galerijo na razstavo, je pomembno, kako je nastala.
Kako se je spreminjala vloga fotoklubov? Bili ste pri Šoltu in ljubljanskem fotoklubu.
Bil sem član več pomembnih fotoklubov v Jugoslaviji, beograjskega, zagrebškega, ko sem leta 1970 z družino prišel v Ljubljano, sem postal član znamenitega Šolta.
Vaša pot, ki jo morate razlagati v vsakem pogovoru, od železarn do umetnikov, najprej slikarjev in pisateljev, potem tudi skladateljev in igralcev, je bila tako rekoč naključje?
Povsem naključna. V Ljubljani sem končal srednjo šolo in na neki razstavi v Moderni galeriji nekoč videl železarske fotografije Slavka Smoleta, čudovite, tonsko urejene. Tudi sam sem si zaželel narediti kaj takega. Kot član zagrebškega fotokluba sem na razstavi v Sisku lahko vstopil v železarno, imel sem le dva filma po dvanajst posnetkov in češki fotoaparat, a dve fotografiji sta bili nagrajeni, zato sem z železarskimi motivi nadaljeval. V železu, v skladiščih sem videl likovne elemente. Prepričan sem bil, da bom vse življenje fotografiral železarje in železarne, obiskal sem skoraj vse železarne v nekdanji državi in delal za mesečnik jugoslovanskih železarjev. Potem je država propadla.
V Ljubljani sem nato srečal Andreja Jemca in sem, če lahko tako rečem, prišel v te vode, k slikarjem. Malce sem bil bojazljiv, saj sem si mislil, da ne morem kar fotografirati, če človeka in njegovega dela ne poznam od prej, a sčasoma je steklo, še posebej po tistem, ko mi je Aleksander Bassin predlagal, da narediva knjigo obiskov v ateljejih. Leta 1989 sem čisto po naključju dobil ponudbo Delovih Književnih listov za fotografiranje pisateljev. Tega sem se bal, gimnazijo sem končal na Hrvaškem, slovenske literature in pisateljev skoraj nisem poznal, tu pa bi šlo za fotografijo vsak teden, a gospod Janez Zadnikar je bil trmast in naposled sem privolil.
Sklepam, da ste se torej morali na hitro seznaniti z opusi slikarjev in pisateljev, da bi vedeli, kako pristopiti k portretiranju, kaj iskati?
O vsakomer, ki sem ga obiskal, sem si želel kaj prebrati. Interneta še ni bilo, zato sem iskal intervjuje s pisatelji, tako sem si pomagal, poskušal pa sem vseeno poznati tudi njihovo literaturo. Malo je gotovo pomagal moj pristop, saj pravijo, da delujem umirjeno, nekaj pa tudi dejstvo, da sem jih obiskoval na domu. Seveda sem opažal razlike v razpoloženju.
Nekateri, vemo, so po naturi pozerji, kot rečemo, drugi morda zadržani. Kako ste reševali to?
Jure Mikuž je za razstavo portretov iz ateljejev zapisal, da so slovenski slikarji narcisoidni, a sam tega ne bi rekel, večinoma se umetniki nočejo izpostavljati objektivu, redki so fotogenični in so na fotografijah zmeraj videti v redu, večina pa takega izpostavljanja ne mara, s fotoaparatom jih spraviš v nelagoden položaj. Tega sem se zavedal in poskušal sem, posebej slikarje, fotografirati med delom. S teh obiskov imam tudi slabe izkušnje, nekateri umetniki so na fotografijah manj simpatični, kot mislijo, da so. Neka igralka mi je rekla, da bo od mojih fotografij odvisno, ali jo bodo angažirali; to moraš razumeti. Portretna fotografija je tako ali tako nekaj posebnega, nisem le jaz avtor, ampak je v veliki meri avtor tudi portretiranec.
Tatjana Pregl Kobe je k eni vaših razstav zapisala, da ste absolutni realist. Lepotičenje s preosvetlitvijo, ki je bilo nekaj časa moderno, torej najbrž ni bilo za vas.
Zmeraj sem bil realist, čeprav so me nekateri železarski motivi vodili k abstrakciji.
V digitalno ste se tudi spustili.
Digitalna fotografija mi pomaga pri portretni: z digitalcem naredim nekaj posnetkov, da preverim, kakšna je svetloba, v tem času pa se portretiranci že sprostijo in to pomaga. Zanimivo, nekateri si potem zaželijo dobiti tudi te poskusne posnetke.
Po dolgem in pomembnem opusu portretista je zdaj v galeriji Dessa nenadoma izbor iz cikla Stara Ljubljana Hiše in obrazi. Kaj pa je to?
Ko sem oddal material za drugo knjigo portretov slovenskih pisateljev, sem ugotovil, da imam serije fotografij iz vseh mest, ki sem jih obiskal, Ljubljane pa skoraj nič. Odločil sem se, da bom namesto sprehoda enkrat na teden vzel stari hasselblad in se odpravil fotografirat skrite kotičke Stare Ljubljane, ne tisto, kar je skoraj na vsaki razglednici, ampak nekaj drugega. V treh letih je nastala lepa serija, razstavo pa sem si zamislil s konceptom Stare Ljubljane, v kateri so živeli ali še živijo slovenski umetniki, zato so fotografije pospremljene s portreti.
