Tiskane izdaje
»Slikarstvo mi je vselej pomenilo nekaj, kar mi je dovoljevalo, da sem se počutila manj nesrečno, manj revno, manj grdo in tudi manj ignorantsko. Slikam, da ozdravim,« je nekoč izjavila Carol Rama, zelo posebna dama italijanske sodobne umetnosti s takoj prepoznavno ekscentrično pričesko v obliki kite las, ovitih okoli čela.
V petek se je poslovila v visoki starosti. Kot poroča italijanski tisk, je umrla v rojstnem Torinu, danih ji je bilo 97 let.
Kot Olga Carolina Rama se je rodila 17. aprila leta 1918, kot samoukinja pa se je začela izražati že v tridesetih letih in času italijanskega fašizma. Njenim nedvomno alternativnim delom, na katerih je prepletala vizualizacije vse prej kot prijetnih tem, kot so telesa golih žensk z amputiranimi udi – teles, ki so bila priklenjena na postelje ali invalidske vozičke, a je v njih še vedno iskala izraz seksualnega –, čas ni bil naklonjen niti po vojni. Bila so tako »neprijetna«, da so njeno prvo samostojno razstavo v Italiji leta 1945 zaprli, vsa dela na njej pa označili za obscena in jih zasegli.
Vztrajala je; slikarka, ki je očeta izgubila zaradi njegovega samomora, čemur je sledila psihična bolezen matere, je ob omenjenih motivih v svoja dela vključevala še motive otropedskih ali zobnih protez, jezikov, falusov, živali idr., v petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih letih pa se je usmerila predvsem v različne tokove abstrakcije (pri čemer je lahko tovrstna dela še vedno dopolnjevala z aplikacijo realnih nohtov ali zob ...). V osemdesetih letih se je znova vrnila k figuraliki, aktivna pa ostala pravzaprav do smrti.
Bila je prijateljica ali znanka številnih pomembnih protagonistov vizualnih in drugih umetnosti, kot so bili Francesco Casorati, Italo Calvino, Man Ray, Orson Welles ali Andy Warhol, izrazit mednarodni sloves pa je dočakala šele pri petinosemdesetih. Leta 2003 so ji na jubilejni 50. izdaji Beneškega bienala, na katerem je sicer večkrat sodelovala – prvič že na njegovi prvi povojni izdaji leta 1948 –, podelili osrednjo nagrado, zlatega leva za kariero.
Poslovila se je v času, ko v mednarodnem prostoru kroži njena retrospektiva z izborom okoli 200 del. Lani so jo premierno odprli v muzeju MACBA v Barceloni, spomladi so jo preselili v pariški Muzej moderne umetnosti, potovala bo še v Dublin in Helsinke, njena končna postaja v prihodnjem letu pa bo Galerija moderne umetnosti v njenem rojstnem Torinu.
