Tiskane izdaje
Ob 70-letnici njegovega rojstva v teh dneh v Veliki galeriji Doma kulture v Slovenskih Konjicah odpirajo izbor njegove figuralike iz zadnjega desetletja njegovega življenja, v Steklenem atriju Mestne hiše Ljubljana pa Ljubljani pa, prav tako nastale v zadnjem obdobju ustvarjanja, krajine iz Istre. V Konjicah bo razstava na ogled do 15. junija, v Ljubljani do 4. junija.
Iz konjiške delavnice je naslov razstave slik, ki so nastajale ob njegovih pogostih in daljših bivanjih v Slovenskih Konjicah in na Zreškem Pohorju, prvič pa bo razstavljena tudi večina risb starih trt, ki jih je ustvarjal med vinogradi konjiških Škalc. V Ljubljani, kjer je prebival, bodo na ogled slike krajine hrvaške Istre in morja, ki presunejo z vangogovskimi koloriti.
Skumavc, pravi njegova biografija, je bil rojen v štajerskem Jurkloštru, mladost je preživljal na Notranjskem in na Gorenjskem. Njegova umetniška pot je bila nenavadna, saj se je najprej izučil za zidarja, potem v Ljubljani končal šolo za oblikovanje, zatem pa v Ljubljani še diplomiral na akademiji za likovno umetnost pri Gabrielu Stupici in dve leti študiral na specialki pri Janezu Berniku. Vmes je prejel študentsko Prešernovo nagrado, bil dvakrat slovenski prvak v boksu in selektor prve boksarske reprezentance v samostojni Sloveniji, ob vsem pa delal kot novinar Dela, Slovenskih novic in Nedela. Še za življenja pa je kot slikar imel okoli šestdeset samostojnih razstav in sodeloval na številnih skupinskih razstavah ... Ko se je ob prelomu tisočletja upokojil, je o tem, kaj počne, zapisal: »... in sedaj se ukvarjam le s postopanjem, pisanjem in slikanjem ter obiski Istre in Štajerske, krajin, ki me navdušujeta s svojimi ljudmi in barvitostjo.«
Razlago za Skumavčeve številne posthumne razstave oziroma zanimanje za njegovo delo, najnovejši razstavi sta namreč le nadaljevanje niza razstav po letu 2011, najdemo pri Pirkerju: »(...) Ob Skumavčevem slikarstvu (zlasti seveda figuraliki) se je večina likovne kritike (pa tudi javnosti) čudila (in tudi zgražala) nad transparentnostjo in brezkompromisnostjo tako motivike kot tudi slikarske realizacije teh motivov. Galerijski prostor je bil pri nas skoraj sakraliziran in ljudje niso pričakovali takšnega udarca vsakodnevne realnosti v svet, ki je bil posvečen umetnosti, idealom in lepoti (...).
Skumavčeva neposrednost pri upodabljanju tudi najbolj skrajnih plati človeškega življenja ter njegova barvna agresivnost očitno postajata vse bolj prepoznana kot »veliko slikarstvo« »velikega, posebnega slikarja«. Kdor ga je imel srečo osebno poznati, bo dodal, da tudi človeka z velikim srcem.
