Številni Slovenci, tudi Ljubljančani in prebivalci Slovenskega primorja, si niti predstavljajo ne, koliko stavb je zasnoval ta eminenten in vsestranki arhitekt, urbanist, oblikovalec, predvsem vizionar. Zato ponovljena pregledna razstava, tokrat v »njegovem« Portorožu, ki skuša kar najboj celovito predstaviti večino od približno 200 večjih del, niti laika ne pusti neprizadetega. Že sam obseg uresničenega dela daje misliti. V tridesetih letih minulega stoletja se je šolal in diplomiral pri profesorju Jožetu Plečniku, od koder je črpal svoj zgodnji »regionalizem«. Med prvimi je sprejel modernizem, s katerim je dal ton povojni obnovi zrušene in zaostale Slovenije. Bil je značajsko precej drugačen od svojega učitelja, vendar po drugi strani v nekaterih potezah zelo podoben. Občutljivo je obravnaval materiale in bil kritičen do modernistično izkoriščanega vidnega betona. Znana je anekdota o tem, kako se je zavzel za svojega profesorja Plečnika, ki so ga po vojni hoteli izseliti iz njegove hiše v Trnovem. Na fakulteto je Mihevc tedaj prišel borbeno razpoložen kar v partizanski uniformi in opasan s pištolo. Po mnenju več raziskovalcev je bil Mihevc predober arhitekt, da bi ga degradirali na raven političnega protežiranca. Toda od leta 1932 je bil član Komunistične partije Slovenije, s partizanskim imenom Dore je bil komandant Cankarjeve brigade in avtor legendarne maršrute za 14. divizijo.
Modernist, regionalist in ambientalist
Rodil se je v Trstu, se v času fašizma preselil s starši najprej na Dunaj, nato v Ljubljano in morda že zato z drugačnim pogledom na svet od ljubljanskih kolegov. Tomaž Budkovič in Jože Koželj sta zapisala, da je »ustvarjal samostojno, nedovisno, samozavestno in prepričano, neoziraje se na odzive kritike. Deloval je odmaknjeno od svojih spodobnikov in drugače od smeri razvoja slovenske arhitekture, izbiral drugačne zglede, predvsem iz ameriške in italijanske sodobne arhitekture. Ni se podrejal stanovskemu enoumju. Zmogel je poiskati ravnovesje med duhom prostora, ki je vezan na lokalno tradicijo, in duhom časa, ki stremi k napredku. Eni ga označujejo za modernista, drugi za regionalista in tretji za ambientalista. Vsi imajo prav. Mihevc je vse troje hkrati.« Janez Kresal pa dodaja, da je prvi vpeljal evropsko (ameriško) tehnologijo, ki jo je z nebotičnikom Metalke in z njeno visečo fasado pomenil začetek tudi pri nas.
Že leta 1959 je zelo vizionarsko pripravil prvi regionalni načrt Slovenskega primorja, ki od tedaj zapoveduje celovito obravnavo regije, »Prav ta ažurna načrtovalska podpora, ki je spremljala tedanji buren razvoj regije, je zagotovila skladnost v razvoju brez večjih odstopanj. Obala tedaj ni poznala črnih gradenj, ki so sicer dušile vse ostale dele Slovenije,« je poudaril Janez Kresal in predstavil štiri glavne Mihevčeve teze za usmeritev razvoja v Slovenskem primorju.
Mihevčev pogled je še danes aktualen
1. Slovenska obala naj ostane sredozemski naravni park, ki ga predstavlja kulturna krajina, parkovne ureditve in ne velika naselja. Urbanizacija naj bo podobna leopardovemu kožuhu, nepovezana in razklenjena z zelenimi površinami. 2. Prevladujoča gospodarska panoga naj ob Luki Koper postane turizem visoke kategorije, saj konfiguracija obale in okoliščine ne dobvoljujejo množičnega turizma. Obalni pas naj postane javno dobro in se oplemeniti s parkovnimi maritimnimi ureditvami. 3. Koper naj prevzame vlogo, ki jo je imel prej Trst, zato naj postane kulturno, gospodarsko in politično središče mnogo širše regije in slovensko okno v svet. Ta teza je zbudila največ nasprotovanj, diskurz o tem ni bil nikoli končan.
4. Arhitektura naj bo moderna, brez okrasja, funkcionalna, z modernimi tehnologijami, vendar podrejena in prilagojena mediteranskemu življenju, organsko povezana z avtohtonimi arhitekturnimi elementi in gradivi: že pri prvih turističnih bungalovih v Ankaranu (1953) je opustil jezik internacionalnega modernizma in vpeljal izhodišča regionalnega modernizma. Snoval je strehe s korci, pokončne arhitekturne proporce, francoske balkone s polkni, uporabil je kamen, naravne barve, dodajal lože, balkone, pergole, arkade...
Arhitekturni presežki in uničevanje starega
Paleta njegovega dela je vseobsežna, pravi Kresal in opozarja na spregledan Slovenski kulturni dom v Trstu (1964): »To je eden vrhuncev njegovega modernizma, zgradba ki z epsko odločnostjo kaže na prisotnost slovenstva v Trstu, nagovarja obiskovalce z liričnimi, bogatimi in elegantnimi interierji. Arhitekturni presežek v vseh ozirih.« Tržaški arhitekt Marko Korošic trdi, da si je v rodnem Trstu privoščil predrzen, nekonvencionalen, zanimiv načrt za moderno, funkcionalno in monumentalno zgradbo, ki velja za eno njegovih najpomembnejših del. Ljubljanski Kozolec pa je drzna variacija na ustvarjanje švicarsko-francoskega arhitekta Le Corbusierja. Še nekoliko pred urbanistično strategijo Slovenskega primorja je zastavil temelje metropolske zasnove današnje Ljubljane: palača Impex, Metalka, Bavarski dvor, Dom sindikatov na Dalmatinovi...
Urbanistični strateg Slovenskega primorja je imel velike zasluge za pridobitev kredita Svetovne banke za hotele Bernardin, čeprav potem njegovih projektov niso izbrali. Mihevc se ni strinjal s prevelikim posegom v Bernardin. »To je bilo nekaj, proti čemur se je ves čas boril, da bi z veliki zgradbami napolnili Slovensko primorje. Delal je drugače: vrtna naselja, zeleno in prilagojeno okolje.« Navkljub temu je bil njegov poseg v staro mestno jedro Kopra tedaj eno najbolj kritiziranih posegov v staro mesto. Strokovna in splošna javnost jih označuje kot primer socialističnega rušilnega pristopa. Mihevčevi oponenti mu predvsem zaradi Kopra (visoke stolpnice), a tudi zaradi posegov v Izoli (hotel Marina) in Piranu (hotel Punta) pravijo celo uničevalec starih mestnih jeder.
Kopru je dodelil posebno vlogo, večjo, kot si je tedaj Slovenija predstavljala. Videl je Koper kot obmorsko metropolo s podobnim razvojem, kot ga je imel Trst, ki se je ravno tako razvil iz majhnega srednjeveškega in ribiškega mesteca v veliko regionalno središče. Mihevčeva vizija se Kopru danes dogaja, vendar spontano in manj načrtno. Po drugi strani pa si je Edo Mihevc nekoliko drugače zamislil hotelsko središče Portoroža - z vsaj enim ali dvema nadstropjema nižjimi hoteli, ki pa so jih investitorji (banke) zahtevali drugače in višje. Že 1963 je zastavil avtocestno povezavo do Dragonje in do istrskega cestnega omrežja.
Arhitektura, ki vidi naprej
V času, ko so Slovenci še cincali, kakšen (sindikalni) turizem bi razvijali, je leta 1954 v Ohridu projektiral mondeno zasnovan hotel Palace. V vseh obalnh krajih je razvil zelo samosvojo stanovanjsko arhitekturo, pri čemer je upošteval velike balkone, osvetljena stopnišča v sredini tlorisa, bivalne kuhinje, nizke bloke, ob piazzetah, villa bloke, stolpiče, vrstne hiše... Velikih stanovanjskih sosek Mihevc ni maral.
Po 55 letih Mihevčeva arhitektura še zmeraj ni uvrščena v nikakršen pregled slovenske arhitekture, opozarja avtor razstave Janez Kresal. Osnovno šolo Pinka Tomažiča v Kopru so denimo porušili, koprsko Žusterno, bungalove v Luciji, bar hotela Slon in notranjost Figovca v Ljubljani pa so spremenili do neprepoznavnosti.
Na razstavi je 84 fotografij njegovih pomembnejših del. To so deloma fotografije iz Mihevčevega osebnega arhiva, nastale med gradnjo in snovanjem njegovih del. Drugi del so fotografije, ki kažejo današnje stanje njegovih del. Predstavljene so študije, raziskave in knjige o njegovem delu. Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije bo 24. maja v razstavišču Monfort pred zaključkom razstave pripravila okroglo mizo o Mihevcu. Pokrajinski arhiv Koper je edini, ki skrbi za njegovo dediščino in poleg razstavljenega gradiva hrani tudi drugo dokumentacijo.