Tiskane izdaje
Najprej je bilo 27.000 negativov na 767 filmih. Robert Frank jih je pri dobrih tridesetih kot Guggenheimov štipendist med letoma 1955 in 1957 posnel v najrazličnejših družbenih okoljih in na najrazličnejših geografskih koordinatah Združenih držav Amerike, od Los Angelesa do Miamija, od New Orleansa do Chicaga, Detroita in New Yorka.
Na koncu, po ostri selekciji, je ostalo le 83 fotografij, izbranih za objavo v eni najvplivnejših fotografskih knjig 20. stoletja. Njen naslov je The Americans (Američani). S fotografskim zrcalom ameriškega življenja v povojnih letih je ustvarila fotografsko zgodovino, podobno kot so jo v širšem kulturnem življenju ZDA tistega časa kreirali literati iz beatniške generacije, junaki jazza in abstraktni ekspresionisti.
Podobe, nevredne fotografske umetnosti
Frank se je ameriškega vsakdanjika 50. let lotil skozi zapisovanje motivov, ki se dotlej niso zdeli vredni fotografske umetnosti in reprezentančnih objav v medijskih reportažah: sveta, razpetega med novim potrošništvom in starim rasizmom, med globalno hladno vojno in lokalnim, domačim nasiljem. Zanimali so ga življenje na ulicah, vsakdanji fenomeni in odnosi med protagonisti fotografij, onkraj katerih zaslutiš širše družbenokritične zgodbe, popularna kultura, manjšine, običajni Američani med oddihom.
Tudi značilna ikonografija kavbojskih klobukov in plapolajočih ameriških zastav. Približno polovico fotografij iz te serije, ki je na novo napisala pravila fotografiranja ulic in vsakdanjega življenja, je pravkar mogoče ujeti v dunajski Albertini, kjer so fotografu, ki bo čez slab teden, 9. novembra, praznoval 93. rojstni dan, postavili retrospektivo z naslovom Robert Frank (na ogled od 25. oktobra do 21. januarja 2018). Ta ob Američanih seveda prinaša vpogled še v druge etape Frankove 60-letne kariere. Ne le fotografske, pač pa tudi v njegove eksperimentalne filme.
DoDo Jin Ming: Robert Frank, 1998. © Z dovoljenjem umetnika
Četudi Američani veljajo za eno inkunabul avtorske fotografije, angleški naslov knjige The Americans ni izviren, temveč prevod, pravzaprav naslova niti ni izbral avtor. Knjiga – ameriški založniki so jo kljub ameriški štipendiji, ki jo je omogočila, zavrnili – je krstni izid leta 1958 dočakala pri francoskem založniku Robertu Delpiru, fotografije pa v njej spremljajo zapisi eminentnih piscev, med katerimi so Simone de Beauvoir, Erskine Caldwell, William Faulkner, Henry Miller in John Steinbeck.
Naslov Les Américains, ki ga je izbral založnik, se je zgledoval po knjigi Les Européens, fotografskem portretu starega kontinenta Henrija Cartier-Bressona, ki je izšel nekaj pred tem, leta 1955. Ameriška inačica Frankove knjige je sledila leta 1959 pri založbi Grove Press, v nasprotju s francosko izdajo, ki je zaradi obilice besedil komu zapustila vtis, da posnetki služijo bolj kot ilustracije, pa je bila ameriška izrazito fotografska. »Humor, žalost, vsestranskost in ameriškost teh fotografij!« je v edinem besedilu v njej, uvodniku, med drugim zapisal Jack Kerouac, romanopisec in pesnik iz omenjenega kroga literatov beatniške generacije.
Švicar brez državljanstva
Frank je Ameriki postavil zrcalo kot prišlek, migrant, pri čemer sam zelo dolgo ni imel niti državljanstva države, v kateri je prišel na svet. Rodil se je leta 1924 v Zürichu, a je njegov oče, po rodu jud iz Frankfurta, po nacističnih zakonih ostal brez nemškega državljanstva. Mati je švicarsko državljanstvo imela, in četudi je bila družina med drugo svetovno vojno v Švici na varnem, je sam postal švicarski državljan šele malo pred koncem vojne.
S fotografijo se je začel ukvarjati že leta 1941, ko se je usmeril v dokumentiranje takrat priljubljenih tradicionalnih švicarskih dogodkov, ljudi v tradicionalnih nošah ali krajin – v Švici so tedaj v smislu nasprotovanja nacizmu v sosednji Nemčiji razvili ideologijo »duhovne nacionalne obrambe«. V ZDA pa je emigriral že leta 1947.
V novi domovini se je na predlog Alexeya Brodovicha, art direktorja Harper's Bazaarja, preusmeril v 35-milimetrski film in fotografiranje z leico – pred tem je prisegal na rolleiflex –, potem pa razvil svoj fotografski slog z močnimi kontrasti, dinamičnimi kompozicijami in kdaj zamegljenim vtisom. Prvo odmevnejšo serijo v ZDA iz leta 1951 je v okviru natečaja revije Life posvetil življenju izbranih anonimnežev na Manhattnu in jo naslovil People You Don't See (Ljudje, ki jih ne vidite), nakar se je vrnil v Evropo in med letoma 1951 in 1953 ustvaril dve seriji. V prvi, reportaži iz Londona, je iskal kontraste med premožnimi bančniki in ljudmi nižjih slojev, v drugi, prav tako posneti v Veliki Britaniji, je dokumentiral težaško življenje rudarja Bena Jamesa v Wellsu. Vzporedno so v nekaj širšem obdobju od leta 1949 do 1952 v Parizu nastale njegove bolj lirične fotografije.
»Zdaj je podob preveč«
Po prelomnih Američanih ni dolgo ostal v fotografskih tirih, ki si jih je postavil s to izjemno knjigo. S podobnim konceptom je ustvaril le še serijo Coney Island na temo oddiha na dan ameriške neodvisnosti 4. julija leta 1958, zatem pa se usmeril v eksperimentalno fotografijo in v seriji From the Bus (Iz avtobusa), prav tako iz leta 1958, združil naključne posnetke z voženj. Zatem se je od fotografije pretežno poslovil in se posvetil filmu. Ustvaril je več avtobiografskih filmskih esejev, v katerih je uporabil tudi svoje fotografije, prav tako pa je v filmih ohranil eksperimentalni naboj.
Podobe je, denimo, povezal z besedili. K fotografiji, znova eksperimentalni, in h kombinacijam montaž vizualnega ter tekstualnega, se je vrnil leta 1970, tokrat s polaroidom. Iz tega obdobja je serija, ki jo je posvetil hčerki Andrei, žrtvi letalske nesreče leta 1974, in tudi sicer je bila njegova družina zaznamovana s tragiko. Leta 1994 je po dolgi bolezni izgubil še sina Pabla, ki so mu že v sedemdesetih diagnosticirali shizofrenijo.
Frank se k fotografiranju, kakršno odražajo Američani, ni več vrnil. »Fotografije, s kakršno sem se ukvarjal, ni več,« je že pred leti povedal britanskemu Guardianu. »V njej zame ni več smisla, v poskusih vračanja k njej ne vidim zadovoljstva. Zdaj je podob preveč. Ogromno jih je, gre za tok, ki teče mimo nas in pravi: 'Zakaj bi si karkoli zapomnili?' Preveč je tega, kar bi morali sprejeti in si zapomniti.«
