Najtežje pričakovana, že pred meseci dokaj razvpita londonska razstava je odprla vrata. V elitni Kraljevi akademiji v britanski prestolnici, kjer velja za dogodek sezone, si je mogoče od danes ogledati razstavo Renesančni akt, v izboru katere mrgoli mojstrovin najpomembnejših evropskih umetnikov iz časa pred – okvirno – polovico tisočletja, obdobja renesanse.
Na ogled so umetnine Leonarda da Vincija, Rafaela, Michelangela, Tiziana, Albrechta Dürerja ali Lucasa Cranacha st., če se omejimo le na največja imena, seveda ob teh še mnogih drugih, ki so na najrazličnejše načine in v najrazličnejših motivnih kontekstih upodabljali gola telesa ter utrjevali predstavo o renesančni lepoti, ki je obveljala za umetnostni kanon in vplivala tudi na mnoge kasnejše umetnike. Človeško telo se je v 15. in 16. stoletju na izjemen vrnilo v središče pozornosti likovne umetnosti, pogosto brez odvečnih tkanin.
Zakaj je razstava še zlasti težko pričakovana in že vnaprej tudi kritizirana? Ker so direktor Kraljeve galerije Tim Marlow in kustosi razstave že pred meseci odmevno napovedali, da se bodo pri izboru držali kriterija »spolne uravnoteženosti«.
V nekaterih britanskih medijih so že ocenili, da gre za prvo razstavo v »eri #jaztudi«. Je gibanje seglo tudi do umetnostne zgodovine izpred davnih stoletij? Obiskovalke in obiskovalci razstave bodo sodeč po obljubah tokrat deležni enakega števila ženskih in moških aktov.
V muzeju so se na kritike in povezovanja z gibanjem sicer hitro odzvali, rekoč, da je bilo v času renesanse umetnikom moško telo v enaki meri zanimivo kot žensko.