Tiskane izdaje
Ptuj se v poletnih mesecih že nekaj let zdi prva slovenska destinacija za vse, ki jih zanima likovna oziroma vizualna umetnost. Letos morda še posebej, saj so principi kabineta čudes, ki v zadnjih letih prevladujejo na likovni sceni, tokrat kar vodilo festivala Art Stays. In čudes je res veliko.
Če je večina do zdaj pripisovala zasluge za izjemen festival, ki je umestil Ptuj na zemljevid pomembnih centrov sodobne umetnosti, entuziazmu Jerneja Forbicija, je nedvomno za manifestacijo, ki je letos predstavila dela sto tridesetih umetnikov z vseh koncev sveta, vsaj toliko zaslužna Marika Vicari, njegova umetniška, kuratorska in zasebna partnerica.
Par, ki se večinoma giblje v trikotniku Benetke–Vicenza–Ptuj, pogosto pa tudi na zanimivih umetniških destinacijah drugod po svetu, si je razdelil funkciji umetniškega in kreativnega direktorja festivala, vendar se za tema precej suhoparnima nazivoma skrivata izjemna energija in predanost svojemu poslanstvu, ki bi jima, vsaj pri nas, težko našli ustrezno primerjavo.
'Dva nenavadna popotnika sta leto dni potovala po svetu in z nabranimi umetninami Ptuj spremenila v kabinet čudes', se glasi uvod v festivalski katalog. Ta dva popotnika sta verjetno vi in vaš partner Jernej Forbici?
Da. 'Maskirala' sva se v zbiralca umetnin, in sicer v slogu iskalcev kurioznih predmetov, kot jih poznamo iz nekdanjih kabinetov čudes. Sicer pa danes ni nujno, da si poznavalec, vsak lahko postane zbiralec, če je le dovolj podjeten in ima strast do raziskovanja. Kabinet čudes ni navadna razstava, temveč predstavlja različne aspekte sveta, ki nas obdaja. Ti so enako zanimivi za umetnike, intelektualce, ljubitelje narave oziroma kar za vse, ki so dovolj radovedni.
In sposobni preseči klasično delitev na umetniško in neumetniško produkcijo?
Zagotovo. S tokratnim projektom sva z Jernejem poskušala sintetizirati čudež vesolja in zaobjeti umetnost, znanost in naravo ter predvsem izbrisati meje med njimi, ki so pogosto zarisane povsem umetno. Bog s svojo sposobnostjo dajanja življenja in človek z neizmerno sposobnostjo ustvarjalnosti in preseganja delitev med naravnim in artificialnim sta temelja umetnosti.
Pa je tovrstno popotovanje še zanimivo? Zdi se, da se ne samo svet, ampak tudi umetnost vse bolj uniformira, pogosto je težko ločiti, kaj je nastalo v São Paulu in kaj v Berlinu ...
Kar zadeva zunanje strukture in forme, to drži, pri bolj natančnem vpogledu pa se še vedno da razbrati različne nacionalne in seveda osebne posebnosti, ki jih pogojujejo specifične socialne, družbene in politične mikroklime. Art Stays je zasnovan kot križišče teh specifik, ki so obenem enake in povsem drugačne.
Brez zasilne klasifikacije in rangiranja se prav lahko zgodi, da se bomo izgubili v poplavi podob.
Morda, vendar se je vseeno bolje predati poetični avanturi, kot pa se utrujati z analizami, kam bi lahko kakšno delo umestili. Vsaj ne s klasičnimi. Festival namreč ni poljuben ali celo kaotičen, zasnovan je precizno in temelji na osnovnih pojmih: naravno, umetno, čudežno, relikt, izvor, fetiš in zvok, vsi ti elementi pa so strukturirani tako, da bi dosegli maksimalne učinke, ki nam lahko pomagajo pri iskanju identitete, detektiranju naše ranljivosti in krhkosti, odtujenosti, nepredvidljivosti usode, preizkušajo naš spomin in identifikacijo, nas soočajo z norimi jukstapozicijami, obenem pa se lahko potopimo v magičen svet, ki ga obvladujejo nenavadna bitja, stvori, organizmi in abstraktne podobe ter zvoki.
Je takšen koncept nujen? Da sploh še znamo aktivirati naše čute, potrebujemo izjemne dražljaje in atrakcije, da se prebudimo iz otopelosti?
Morda, vendar je ob umetniškem pomemben tudi socializacijski vidik tovrstnih projektov. Ne v družabnem smislu, čeprav tudi ta ni povsem odveč, domiselna in impulzivna razstava sproža interakcijo, debate, refleksije tako med umetniki kot med občinstvom, tega je povsod premalo, zdi se, da so vsi prepričani, da umetnost nima moči spremeniti svet. V preteklosti ni bilo tako in ne morem sprejeti teze, da so ti časi za vedno mimo. Še vedno lahko presežemo distanco med nami in razstavljenimi objekti, med umetnikom in obiskovalcem in nazadnje med vsemi nami.
Z Jernejem delujeta kot tandem. Tema umetniških parov je bila tudi eden od programov festivala pred leti. Kako to funkcionira?
Funkcionira, in to tako v umetniškem kot kuratorskem smislu. Odnosi so zelo kompleksna zadeva, znajo biti naporni, obenem pa nam iz dneva v dan ponujajo drugačno energijo in stimulacijo. Tukaj so sestanki, usklajevanja, modrovanja, pa tudi bolj subtilne oblike usklajevanja, ki morajo voditi do harmoničnega konsenza, ki ne potrebuje velikih besed. In tako kot funkcionirava midva, si predstavljam tudi odnos med umetnikom in gledalcem na splošno – ne pustiti se ujeti v shematične vzorce in se omejevati, prav tako se ne smemo bati napetosti, tudi konfliktov, če na koncu lahko pridemo do neke nove vrednosti.
Benetke, Vicenza in Ptuj so najbolj povezani z vašim življenjem in delom, se pa zdijo povsem drugačni po atmosferi, utripu, pomembnosti, dinamiki ...
Benetke so seveda zelo posebne, pomembne ne samo z zgodovinskega vidika, temveč z bienalom tudi kot svetovno središče sodobne umetnosti, Vicenza ima svoj renome kot mesto Andrea Palladia, medtem ko na področju sodobne umetnosti ne šteje prav veliko, Ptuj, najmanjše mesto, ima seveda prav tako izjemen zgodovinski pomen, od leta 2003, ko se je prvič odvil festival Art Stays, je zanimiv tudi za aktualno vizualno produkcijo.
Čeprav ste vi menda najraje kar v gozdu ... S partnerjem vama je skupna tudi najljubša ikonografska prvina, to je krajina, vendar je Jernejeva praviloma angažirana in opremljena s simbolnim komentarjem, vaša pa povsem nema?
Moje krajine obvladuje tišina, pri slikanju imam občutek, da moje telo obvladuje neka skrivna sila. Tako je tudi pri sprehodih, zato se v gozdu velikokrat kar izgubim in postanem del gozdnega tihožitja.
Je pa sodobna umetnost velikokrat zelo glasna, in to tako v dobesednem kot prenesenem pomenu.
Včasih res. Mislim, da vse preveč umetnikov meni, da morajo biti zelo glasni, tudi grobi, ali po vsej sili originalni, da bi vzbudili pozornost občinstva in medijev. Meni se zdi bolj pomembna igra, preigravanje možnosti, eksperiment, če je občasno glasen, pa me nič ne moti, če le to ni njegov končni namen.
Kako kurirate projekte, ki se zdijo povsem nasprotni vašemu temperamentu?
Sem zelo odprta in pripravljena prisluhniti vsakemu avtentičnemu glasu, ki si želi komunicirati s svetom. Ko sem diplomirala na beneški akademiji in razmišljala, kako naprej, sem na ulici srečala skupino belgijskih umetnikov in njihov slogan je bil: Pustite nam sanje. Morda se sliši naivno, vendar je to od tedaj moja mantra, ki se ji ne mislim odpovedati. Četudi so moje slike in risbe drugačne, dobim nešteto idej in impulzov prek vizualnih in zvočnih instalacij ter performansov, neredko se tudi sama, pogosto zgolj zase, preizkušam v različnih medijskih praksah.
Letos vidimo na Ptuju dela številnih uglednih avtorjev, ki so se predstavili že na Beneškem bienalu in v prestižnih galerijah, denimo Fernanda Pratsa, Hannah Collins, Anne in Patricka Poiriera. Je to rezultat vaših izvrstnih stikov v umetniških krogih ali je Art Stays že tako pomemben festival, da se ga želijo udeležiti?
Trinajsti festival ima svoj ugled, do zdaj smo se izkazali z dovolj zanimivim izborom uveljavljenih in mladih umetnikov, tako da pravzaprav ni težav, da se ljudje ne bi odzvali. Seveda je v ozadju tudi veliko sodelovanja s tujimi galerijami, muzeji ter različnimi drugimi institucijami in v zadnjih letih opažam, da je vabilo za mnoge že kompliment.
