Tiskane izdaje
Večleten raziskovalni in kuratorski interdisciplinarni projekt so zasnovali Alenka Gregorič, umetniška vodja Mestne galerije Ljubljana, KC Tobačna 001 (MGML), in Suzana Milevska, v Makedoniji živeča neodvisna kustosinja in umetnostna teoretičarka.
Projekt sestavljajo dve razstavi, konferenca in dve publikaciji (katalog in zbornik). Kustosinji sta v projektu Narobe obrnjeno skušali analizirati obstoječe teoretične in kritične umetnostne prakse, ki se jih lotevajo srednje- in vzhodnoevropski umetniki, umetniške skupine, raziskovalci in institucije, in ki se osredotočajo na kritiko aktualnih modelov institucij in njihovih programov ter na delovne pogoje v umetniški produkciji.
Njuni glavni vprašanji sta: kako so institucije vplivale druga na drugo in se vzajemno spreminjale v času spremembe političnega sistema in prehoda s centraliziranega na tržno gospodarstvo, in predvsem, kako so na tovrstne spremembe (lahko) vplivali umetniki.
Razstava v Mestni galeriji Ljubljana predstavlja dela iz poznih 70. in 80. let, za protiutež pa so jim postavljena dela zadnjih treh desetletij.
»Ugrizniti roko, ki te hrani«
Kakšna je pozicija umetnika, ki kritizira institucijo, potem pa se v njej znajde sam, smo vprašali kustosinjo Alenko Gregorič. »Institucije kritiko pogosto vključijo v svoje programske sheme, saj je to dejanje bistvenega pomena, ker umetniki potrebujejo priznanje in s tem umestitev v umetnostnozgodovinski narativ. Po drugi strani pa prilastitev kritične pozicije lahko za umetnika pomeni tudi oslabitev kritičnega naboja in izgubo avtonomnosti, s katero vzpostavlja distanco do institucije in posledično celotnega sistema umetnosti, kar mu omogoča, da do trenutka (neizbežne) vključitve v sistem, deluje v »vmesnem« prostoru.«
Razstava prinaša tudi razmislek o potrebi po novih, alternativnih medinstitucionalnih in nadinstitucionalnih modelih institucij ter njihovih strategij in vlog. V zvezi s tem je zanimiva zaključna misel kustosinj, da bi bilo namesto »antiinstitucionalizma« bolj smiselno vzpostaviti nove stike z institucijami. Ali je v tej smeri kaj premikov, novosti? Ali lahko pride do tega in kako?
»V času dominacije trga je nujno, da apologeti kritične misli in institucije umetnosti delujejo kot zavezniki in ne kot nasprotniki,« odgovarja Gregoričeva. »Premiki v tej smeri so vidni na več področjih kulturne sfere (tudi v intenziteti sodelovanja med vladnim in nevladnim sektorjem), vendar institucija države vse prevečkrat »dreza« v to simbiozo, saj lažje manevrira s sprtimi stranmi, kot se bori z enotnim zavezniškim korpusom kulture. V tem smislu je težko postaviti jasno ločnico poziciji moči med preteklim avtokratskim in sedanjim neoliberalnim državnim aparatom.«
Sprehod po razstavi
Globalna kampanja Dan solidarnosti je iniciativa Azre Akšamija, s katero opozarja na trajajočo kulturno krizo v Bosni in Hercegovini, kjer je sedem večjih muzejev moralo zapreti vrata zaradi nerešenega zakonskega statusa in težav s financiranjem. Številne institucije po vsem svetu so za en dan z rumenim opozorilnim trakom prekrižale vhod ali kako delo v zbirki. Tudi Albert Heta nagovarja lokalno in mednarodno umetniško sceno z vprašanjem napetosti med narodno identiteto in nacionalnimi institucijami. V delih se posveča Jugoslaviji kot političnemu projektu in kosovskemu nacionalnemu projektu.
Nekateri umetniki, dolgotrajni projekti in pobude skušajo ustvariti vzporedne umetnostnozgodovinske zgodbe, ki se zoperstavljajo uveljavljenemu mednarodnemu (zahodnemu) kanonu; med temi je skupina Irwin (Naslovnice Artforuma in Retroprincip/Konstrukcija konteksta). Vesna Pavlović v fotografskem ciklusu Tkanine socializma predstavlja zakladnico podob zgodovine nekdanje države, ki so kot nevidna kulturna dediščina »pokopane« v muzejskih depojih.
Vprašanj institucionalnih programskih strategij in težav z infrastrukturo se lotevata Yane Calovski in Hristina Ivanoska v projektu z naslovom Muzej moderne umetnosti Oskarja Hansena. Projekt Petnajst do dveh Tadeja Pogačarja pa se nanaša na delovne navade zaposlenih v državnih muzejih, hiearhije med institucijami, notranji ustroj ... Delovni pogoji v različnih institucijah so tema dela Daliborja Martinisa z naslovom Muzej katerega delavskega razreda.
Telesa kot medij
Med starejšimi, že uveljavljenimi umetniki so tudi Goran Đorđević, Goran Trbuljak in Nemanje Cvijanović. Dela Stana Filka in Alexa Mlynárčika ter Josipa Vanište pa segajo celo v 60. leta prejšnjega stoletja. Umetniki, ki se ukvarjajo s praksami identifikacije z institucijami, pogosto uporabljajo svoja lastna telesa kot medij ali nosilca podobe oz. vizualizacije sporočila (Slaven Tolj, Vlasta Delimar).
Med bolj kritičnimi do institucij sta umetnici Sanja Iveković in Flake Haliti. Marsikatera dela vsebujejo noto humorja, denimo delo Ponujam! Povprašujete? (Škodoželjna vodstva), v katerem je Luchezar Boyadjiev izrabil razstavo mednarodno priznanega kustosa in izvedel vodstvo po razstavi. Ironične risbe Dana Perjovschija poudarjajo večne vzajemne, čeprav tudi nasprotij polne odnose med umetniki, institucijami, kustosi in zbiralci. Z odnosi se ukvarjata tudi Andreas Fogarasi in Ilone Németh.
Delo Jusufa Hadžifejzovića Last(nost) praznine stopnjuje ironijo do absurda. Umetnik kupi in porabi vrsto različnih proizvodov (od cigaretnih škatel do steklenic in konzerv paštete), skrbno shrani njihovo embalažo ter jo nato razstavi in prodaja v performativni akciji.
Razstava, ki bo odprta do 22. novembra, je »učna ura« konceptualizma. Večina razstavljenih del je kritičnih, a premorejo tudi veliko humorja in ironije.
