Tiskane izdaje
Skoraj šeststo strani obsegajoča publikacija NSK from Kapital to Capital je nekakšna rekapitulacija in ovrednotenje delovanja omenjenega pri nas dobro znanega umetniškega kolektiva, ki je pomembno zaznamoval določeno obdobje tukajšnjega kulturnega pa tudi političnega življenja in pustil za seboj obsežno in vplivno dediščino. Publikacijo uvaja bogat vizualni material, fotografski posnetki bolj ali manj širokih planov, nastali na minuli razstavni predstavitvi tematike v Moderni galeriji. Sledijo besedila dobrih treh ducatov avtorjev, ki jih uvaja zapis ene od urednic kataloga, Zdenke Badovinac, in so razvrščena v nekaj tematskih sklopov.
Razen besedila, ki ga podpisujejo vsi trije uredniki (ob Zdenki Badovinac še Eda Čufer in Anthony Gardner), so preostala večinoma nastala v različnih obdobjih, kot sočasni odzivi, komentarji, premisleki o fenomenu NSK ali delovanju posameznih skupin, ki so ga sestavljale, le za nekaj novejših besedil, z lansko ali letošnjo letnico, se zdi, da so bila spisana namensko, za tokratni natis, da bi zapolnila tematske praznine, ki bi drugače ostale.
Tudi samozgodovinjenje
Glede na mnoga pojasnila zgodovinskih kontekstov, ki so tukajšnjikom bolj ali manj znani (četudi je res, da je zgodovinski spomin kratkega daha), še posebej pa ob ogledu kratkega slovarčka, v katerega so uvrščena tudi pri nas splošno znana gesla, kot so Josip Broz - Tito, Zveza komunistov in Triglav, je očitno, da je publikacija namenjena tujim bralcem, o čemer konec koncev priča tudi dejstvo, da je natisnjena le v angleščini. Kljub temu je branje lahko informativen sprehod skozi čas, ki ne odstira le osrednjega obravnavanega pojava, ampak tudi mnoge vidike in podrobnosti obravnavanega obdobja.
Tisti, ki so ga sami doživeli in spremljali takratno dogajanje, se bodo marsikaterega teksta spomnili, lahko primerjali, kako so ga dojeli takrat in kako ga zdaj. Seveda je jasno, da v publikaciji ni vseh besedil, spisanih in objavljenih o obravnavani tematiki, da so ta skrbno izbrana in razvrščena, da je na delu tudi samozgodovinjenje, ki je bilo vedno pomembna prvina delovanja NSK in s katerim se zadnje čase ukvarja predvsem kolektiv Irwin. Gotovo ni naključen niti nabor avtorjev besedil, ki sega od pokojnega Tarasa Kermaunerja, prek nekaj umetniških teoretikov, filozofov, nekdanjega in sedanjega državnega sekretarja na ministrstvu za kulturo, nekdanjega zunanjega ministra, umetnikov in različnih drugih protagonistov in sopotnikov takratnega časa ali njegovih današnjih premišljevalcev.
Njihova besedila so seveda večinoma (zelo) afirmativna, kakšno že na meji glorifikacije, ne pričajo pa le o pojavu, ki ga obravnavajo, ampak tudi o avtorjih, njihovih nazorih pa tudi o nekaterih širših aspektih tukajšnjega kulturnega in intelektualnega razvoja tistih let.
Posebno mesto ima besedilo omenjenega Kermaunerja, spisano ob objavi manifesta Laibach Kunsta, ki jim ga je leta 1983 objavila Nova revija, katere sotrudnik je bil takrat Kermauner. S svojim razmišljanjem je umetniško skupino povzdignil v eminenten kulturnopolitični pojav in s tem naredil tematiko sprejemljivo tudi za druge »resne« avtorje, ki se z njo prej niso ukvarjali.
Četudi ima eno od poglavij podnaslov Izbrani kritični eseji ..., je do NSK kakorkoli kritičnih besedil v publikaciji malo, pravzaprav le eno samo, pa še to ni uvrščeno v omenjeno poglavje, ampak med sočasne odzive iz »faze formiranja« NSK. Njegov avtor je tudi že pokojni Jaša Zlobec, čigar prispevek pa najbrž ni bil objavljen zaradi njegove nenaklonjenosti, ampak bolj zaradi dejstva, da je v njem zapisal tudi ugotovitev, da se v dinamiko dogajanja, ki ga sproža delovanje NSK, zelo dobro umeščajo tudi negativni odmevi nanj, da se torej zaveda zanke, v katero se je ujel.
Publikacija, natisnjena v 4000 izvodih, bo gotovo spremljala naslednje tuje etape razstavne predstavitve NSK (za prihodnje leto sta predvideni dve), pot med angleško beroče ji bo poskušal utreti tudi sozaložnik MIT Press, vprašanje o slovenski izdaji pa je najbrž bogokletno. Med zanimivimi podrobnostmi iz bogato ilustrirane publikacije je pomenljiv detajl, ki ga je v svojem besedilu izpostavil Kermauner. Razmišljal je o načelu anonimnosti članov Laibach Kunsta (»praskupine« NSK) in pripomnil, da bi se te svoje dogme ustvarjalci prav lahko držali, če le ne bi k svojemu besedilu, ki so ga ponudili v objavo Novi reviji, dva od njih priložila svojih z imeni opremljenih številk žiro računov ... Ja, ko gre za denar, se načela znajdejo v hudem precepu, in tudi ta delno z javnim denarjem in logistiko nacionalne institucije pripravljena publikacija – gotovo bo dala pospešek tudi delovanju konstitutivnih skupin kolektiva, ki po samoukinitvi NSK še vedno vztrajajo – bo neizbežno vzbudila pomisleke pa tudi zavist marsikoga.
Blagopokojni NSK (formalno je deloval med letoma 1984 in 1992) je prišel do reprezentativne publikacije o svojem delovanju, s čimer ni nič narobe. Privoščim jo tako njim, kot bi jo tudi drugim resnim in zavzetim ustvarjalcem. A dejstvo je, da dandanes v Sloveniji takšno zadovoljstvo doleti redkokoga.
