Tiskane izdaje
Zbirka Agnes in Karlheinza Essla, ki obsega več kot sedem tisoč mednarodno priznanih del sodobne umetnosti, velja za eno najpomembnejših tovrstnih evropskih zbirk. Od letošnje pomladi je bilo vprašljivo, ali bo ta dragocena zbirka ostala v Avstriji.
Karlheinz Essl je denar za zbirko zbiral več kot štirideset let v času svoje dolge podjetniške kariere, v kateri je deloval kot ustanovitelj, lastnik in direktor podjetja Baumax, verige veleblagovnic za orodje in potrebščine »sam svoj mojster«.
Najprej je zbiral dela avstrijske umetnosti, ki so nastala po letu 1945, pozneje pa se je po padcu železne zavese leta 1989 posvetil še umetnosti Evrope in drugih celin.
V zbirki so dela umetnikov, kot so Maria Lassnig, Arnulf Rainer, Max Weiler, Markus Prachensky, umetniki dunajskega akcionizma, kot sta Hermann Nitsch in Günter Brus, predstavniki novega slikarstva osemdesetih let prejšnjega stoletja in predstavniki mlajšega rodu avstrijskih umetnikov, kot so Elke Krystufek, Clemens Wolff in drugi. Poleg tega sta zakonca Essl zbirala tudi dela posameznih umetnikov, denimo Arnulfa Rainerja, tako da je v njuni zbirki kar dvesto njegovih del iz različnih obdobij.
Bogati rešitelj
Zgodilo se je, da je Baumax zapadel v hude finančne težave, ki so postale tako pereče, da so bili Esslovi, ki so poskušali rešiti podjetje, prisiljeni prodati svojo zasebno zbirko. Rešitelj umetniške zbirke je sedemdesetletni avstrijski poslovni magnat Hans Peter Haselsteiner, prvi mož avstrijskega gradbenega koncerna Strabag, liberalni politik in mecen domov za brezdomce ter drugih dobrodelnih institucij.
Haselsteiner je potrdil, da je zbirka odkupljena in da je večino denarja izplačala njegova družinska fundacija. Ve se, da je bila cena višja od sto milijonov evrov, vendar točnega zneska niso objavili.
Z denarjem, ki so ga dobili s prodajo, in še nekaterimi drugimi ukrepi poskušajo Esslovi rešiti pred propadom vsaj del podjetja. V minulih nekaj desetletjih se je Baumax pospešeno širil ne le po Avstriji, temveč tudi po srednji Evropi in Turčiji. Skupno so v devetih državah odprli kar 158 Baumaxovih veleblagovnic.
Po podatkih, ki jih je objavilo podjetje, so od štirih prodajnih centrov, kolikor jih je v Sloveniji, ljubljanskega zaprli, ostale so blagovnice v Celju, Mariboru in Kranju. Družba zapira podružnice tudi v drugih državah. Rast prihodkov se je v zadnjih letih upočasnila, dobiček pa občutno zmanjšal. Esslovi so spomladi dokončno spoznali, da ne morejo odplačevati Baumaxovih dolgov bankam, saj so se ti povzpeli na več kot milijardo evrov.
Muzej v Klosterneuburgu
Najprej so hoteli svojo umetniško zbirko prodati Republiki Avstriji, ob tem pa opozarjali, da bo, če je država ne bo odkupila, v nevarnosti štiri tisoč delovnih mest v Avstriji in več kot pet tisoč delovnih mest v drugih državah. A se država ni hotela spustiti v te posle.
Nato se je govorilo o dražbi v Londonu (v tem primeru bi Avstrija izgubila številna dragocena umetniška dela), a tudi te ni bilo. Zbirka bo ostala v Avstriji. V Muzeju Essl v spodnjeavstrijskem Klosterneuburgu, ki so ga zgradili posebej za to zbirko in odprli leta 1999, bo tako tudi v prihodnje na ogled stalna zbirka, občasno pa še različne posebne razstave.
