Tiskane izdaje
Purg je pred leti spremljal otroke, kako s posegom v realno okolje in s poskusom spreminjanja le-tega oblikujejo sebi lastne izkušnje in pomene, obenem pa skozi igro razkrivajo svoj položaj v družbeni strukturi.
Z izborom Hodoščkove si razstava v Celju z enakim naslovom, torej Kids, zdaj zastavlja vprašanje, kakor pojasnjuje kustosinja, kako lahko umetnost sodeluje v razširjenem prostoru vzgoje in izobraževanja, kjer se odvijajo posredne oblike učenja z izjemnim učinkom ponotranjanja družbenih struktur in normativnih vedenjskih oblik.
V celjski spodobi galeriji predstavljena dela izhajajo iz neinstitucionalnih kontekstov in raziskujejo vire, možnosti in sredstva učenja onkraj programskih smernic in enoznačnih preverjanj znanj.
Tako Priscila Fernandes z videom For a Better World (2012) raziskuje, s kakšnimi mehanizmi se otroka pripravlja na ekonomsko življenje in obstoječo obliko delitve dela. Izkušnjo procesa politične spremembe in njenih učinkov na vsakodnevne prakse raziskuje Johanna Billing v videu Magical World (2005), posnetim v Zagrebu. Pilvi Takala izpostavlja možnost prihodnosti kot produkta skupnih odločitev z delom The Committee (2014). Franc Purg ponuja možnost sooblikovanja umetniškega dela ponuja v projektu, ki je sestavljen iz videa, plakatov in dokumentacije dopisovanja s prijateljem. Andreja Džakušič je v galerijo postavila košček vrta, da bi z otroki razvijala doživljajski park, ki temelji na urbanem vrtnarjenju. Matija Brumen pa je na fotografijah Marko, Ivo portretiral svoja nečaka od rojstva do adolescence. Eden Mitsenmacher je vrsto let prek dopisovanja spoznavala deklico iz Anglije, s katero sta si delili zanimanje za petje in si izmenjavali zvočne posnetke.
Maja Hodošček razlaga: »Razvojni psiholog Jean Piaget poudarja, da je temeljni princip, ki prispeva k razvoju posameznika, ki je sposoben samoodločanja in spoštovanja svobode in pravice drugega, omejena moč odraslega. Ta zagotovi pogoje, znotraj katerih obstaja možnost izraza, samousmerjevalnega učenja, preizkušanja in improvizacije. V takšnih pogojih otroci lahko razvijejo lastne oblike vedenja in pridobijo občutek odgovornosti do družbe. Umetniki na razstavi v svojih delih ustvarjajo tovrstna horizontalna okolja, kjer otroci sami usmerjajo tok dogajanja, hkrati pa opozarjajo, da so tovrstni odprti pogoji v času vsesplošne instrumentalizacije pedagoških procesov redki.«
