Tiskane izdaje
Naj so mnenja o Beneškem bienalu kot potratni ekstravaganci še tako kritična, je to najpomembnejša mednarodna prireditev na področju likovne oziroma vizualne umetnosti, zato ni dvoma, da se udeležbi ni mogoče kar odpovedati. Nekdanji jugoslovanski paviljon v Vrtovih uporablja Srbija, druge države naslednice pa iz leta v leto improvizirajo.
Srbija (in do razpada tako imenovane Zvezne republike Jugoslavije še Črna gora) si je paviljon samovoljno prisvojila. Na objektu je že nekaj let manjši napis Serbia, obenem pa ostaja nad glavnim portalom še osrednji napis Jugoslavia, kar je eden zadnjih mednarodnih manifestativnih ostankov prezentacije države, ki je ni več.
Jugoslovanski paviljon ni bil uvrščen na seznam nekdanjih skupnih jugoslovanskih nepremičnin v tujini, pravzaprav se je očitno večini držav naslednic zdela ta problematika minorna ali povsem nepomembna, čeprav je participacija na umetniškem in arhitekturnem bienalu zaradi tega za vse logistična zadrega in ne nazadnje precejšen strošek.
Kdo ve?
Na nedavnih pogovorih na ministrstvu za kulturo je visoka predstavnica Republike Slovenije za nasledstvo dr. Ana Polak Petrič dejala, da bo paviljon v Benetkah »stvar prihodnjih pogajanj, možno je doseči dogovor po formuli, ki je bila uporabljena za diplomatsko-konzularna predstavništva nekdanje skupne države«. Na ministrstvu za kulturo so nas napotili po dodatna pojasnila na ministrstvo za zunanje zadeve, kjer prav tako niso znali pojasniti, s kakšno dinamiko potekajo pogajanja oziroma ali sploh potekajo.
Pravijo, da je lastnica zemljišča beneška občina, za zemljišče je SFRJ plačevala simbolično najemnino, v uradnih dokumentih je kot lastnik paviljona še vedno vpisana »jugoslovanska vlada«. Od razpada Jugoslavije ta objekt uporablja izključno ena naslednica, in sicer Srbija, kar ni skladno z enakovrednostjo držav naslednic po nekdanji SFRJ.
Vprašanje omenjenega paviljona ni izrecno omenjeno v sporazumu o vprašanjih nasledstva. Ker gre za kulturno dediščino, bo to vprašanje treba reševati v okviru tako imenovane priloge A sporazuma oziroma v skupnem odboru za kulturno dediščino. Srečanje skupnega odbora mora sklicati Srbija, Slovenija pa si bo prizadevala, da bodo tam spregovorili tudi o vprašanju paviljona v Benetkah.
V Srbiji imajo paviljon tako rekoč za svojo last, tako je navedeno tudi v vseh uradnih dopisih pri predstavitvah njihovih razstavnih projektov, zato je nekoliko nenavadno pričakovati, da bi se Srbija angažirala pri reševanju tega odprtega vprašanja in sklicala sejo odbora za kulturno dediščino. Če bi že odprli problematiko, ni jasno, po kakšnem ključu bi lahko rešili zaplet. Glede na veliko naslednic nekdanje Jugoslavije verjetno ne bi bilo mogoče uporabiti, denimo, principa Čehov in Slovakov, ki si po razpadu izmenično delijo paviljon skupne države.
Dolgoročni najem
Medtem se je vsak poskušal znajti po svoje. Slovenija si je omislila Galerijo A+A, drugi so iskale zasilne lokacije ali si poskušali zagotoviti prostor v Arzenalu. Vmes je bilo tudi nekaj komičnih dogodivščin: leta 2010 je, denimo, hrvaški paviljon, konstruiran kot plovilo, razpadel na morju na poti do Benetk. Šele pred dvema letoma so se na Beneškem bienalu predstavile vse nekdanje jugoslovanske republike, svoj paviljon je imelo tudi Kosovo.
Letos se tudi Slovenija prvič predstavlja v Arzenalu, kar se je izkazalo kot dobra odločitev, paviljon nas bo vključno z nekaterimi dodatnimi stroški, kot so čuvanje in čiščenje, stal okoli sto tisoč evrov. Kako bo naprej, ostaja neznanka, razmišljali so tudi o dolgoročnem najemu, vendar na ministrstvu odgovarjajo, da jim proračun tega ne omogoča, saj bi morali skleniti najemno pogodbo za deset ali dvajset let in takoj plačati vso najemnino. Poleg tega lokacije ne bi mogli izbirati, zato se jim zdi še najbolj racionalno, da vsako leto znova kandidiramo za razstavni prostor v Arzenalu.
In kaj bo z Galerijo A+A, ki jo bo prek v Benetkah registriranega društva še naprej vodila Aurora Fonda, po nekaterih podatkih pa naj bi ji ministrstvo tudi letos za delovanje zagotovilo štirideset tisoč evrov? Na ministrstvu zatrjujejo, da te galerije ne nameravajo več sofinancirati, saj so se ji po lanskem izteku pogodbe z Obalnimi galerijami Piran dokončno odpovedali.
Osrednji namen njenega delovanja je bil podpora nastopu Slovenije na Beneškem in Arhitekturnem bienalu, do lanskega leta je galerija služila tudi kot nacionalni paviljon, s selitvijo v Arzenal pa je postalo njeno vzdrževanje predrago.
