Tiskane izdaje
Vojne ne prizanašajo nikomur, niti najmlajšim ne. Kakšna so bila najstniška leta Kristine B. v okupirani Ljubljani med drugo svetovno vojno, ta sedemdeset let po njej v stripu dr. Blaža Vurnika in znanega ustvarjalca stripov Zorana Smiljanića pripoveduje svojemu vnuku, ki mora za domačo nalogo napisati, kako so mladi njegovih let v mestu živeli nekoč.
»Zgodba Kristine B. je popolnoma izmišljena. Junakinja, ki ji je vojna vzela štiri najstniška leta, ni nikoli obstajala, se pa njena zgodba ves čas prepleta z znanimi zgodovinskimi dogodki in dejstvi, tako s pomembnejšimi kot bolj postranskimi. Kristina med drugim opazuje, kako podirajo spomenik kralju Aleksandru, kako italijanska vojska prihaja v Ljubljano, priča je aretaciji ženske, ki jo odpeljejo v zapor, pripoveduje, kako so njenega očeta odpeljali v koncentracijsko taborišče Gonars ...« na kratko pojasnjuje soavtor stripa dr. Blaž Vurnik, kustos za novejšo zgodovino v Muzeju in galerijah mesta Ljubljane (MGML). Poudarja, da je Kristina neobremenjen pripovedovalec, ki ne deli sodb ne o »enih« ne o »drugih«, v pogovoru z vnukom na nekatera vprašanja sama išče odgovore, na druga pa niti noče odgovoriti. Njeno preteklost in sedanjost povezuje Šmarna gora, ki so jo Ljubljančani med vojno lahko le opazovali, saj je bil to že svet na drugi strani bodeče žice, ki je mesto, predvsem pa njene prebivalce držala pod strogim nadzorom med 23. februarjem 1942 in 9. majem 1945.
Strip Spomini in sanje Kristine B. Ljubljana 1941–1945 ni namenjen samo otrokom, četudi avtorja v ciljno skupino bralcev uvrščata najširšo javnost, na razstavi v Galeriji Vžigalica, ki bo na ogled do 17. maja, pa se dopolnjuje še z muzejskimi predmeti tistega časa: čevljem z lesenim podplatom, propagandnimi plakati, ki jih je Kristina B. »lahko videla na ulici«, kipom glave italijanskega kralja Viktorja Emanuela III., ki je stal v današnji predsedniški palači ... Nekaj od razstavljenih predmetov je Smiljanić vključil tudi v stripovsko pripoved, vsi pa so predstavljeni v katalogu na zadnjih straneh njene tiskane izdaje.
Več dogodkov
Vurnik je scenarij za strip zasnoval že pred leti, potem pa je v predalu čakal na pravo priložnost. Ta se je ponudila po tem, ko je zavod MGML predlani prijavil evropski projekt Skriti otroci 2. svetovne vojne. Projekt je delno financiran iz programa Evropa za državljane, Evropski spomin, osredotočenega na raziskovanje totalitarnih režimov med drugo svetovno vojno in po njej. Do zaključka 31. julija letos – torej v letu, ko mineva 70 let od konca druge svetovne vojne – se bo poleg aktualne razstave in stripa, ki je preveden tudi v angleščino, zvrstilo še nekaj dogodkov. Namen projekta je namreč zbrati dokumente, fotografije, pričevanja in drugo gradivo, povezano z usodami skritih otrok.
Jutri se začne dvodnevna mednarodna konferenca, na kateri bo 17 strokovnjakov, med njimi tudi šest slovenskih (poleg dr. Blaža Vurnika še dr. Kornelija Ajlec, dr. Deborah Rogoznica, Katarina Jurjavčič, dr. Jože Dežman in dr. Tomaž Erzar), predstavilo različne vidike otroštva med drugo svetovno vojno in po njej, pred kratkim pa je začela delovati tudi spletna stran www.skritiotroci.si, na kateri so objavljene zgodbe tako imenovanih ilegalčkov, o katerih v sodelovanju s Televizijo Slovenija nastaja tudi dokumentarni film.
Leta 2004 je pri Založbi Sophia v dveh delih izšla knjiga Ilegalčki, Vojna Ljubljana 1941–1945 (uredili sta jo Milena Štrajnar in Tanja Velagić), v kateri so zbrane pripovedi 124 otrok partizanov in aktivistov Osvobodilne fronte. Ko so ti zaradi nevarnosti morali zapustiti Ljubljano, so jih poslali v taborišča ali jih celo ubili, za njihove otroke, ki niso imeli sorodnikov ali pa ti niso mogli poskrbeti zanje in so zato ostali sami, pa je poskrbela Slovenska narodna pomoč (SNP), organizacija OF, katere nosilka je bila najprej Ada Krivic, po njeni aretaciji pa Ana Ziherl, ki ji je pri delu pomagalo več aktivistk OF. »Na seznamih je bilo 184 otrok partizanov, ilegalcev, taboriščnikov, ustreljenih talcev ..., za katere je poskrbela SNP. Zgodbe večine so bile objavljene v knjigi, še približno petdeset zgodb, ki jih je Ada Krivic prav tako zbrala v začetku 80. let, pa iz različnih razlogov v njej niso objavili. Ko smo začeli projekt Skriti otroci, sem s pomočjo Tanje Velagić navezal stik z nekdanjimi ilegalčki, katerih zgodbe so sicer popisane v knjigi, vendar so jih predstavili njihovi skrbniki ali starši. Stik smo navezali s približno 25 sogovorniki, za zdaj pa smo na spletni strani objavili enajst njihovih zgodb,« pojasnjuje sogovornik.
Zgodba o ilegalčkih, za katere je poskrbela organizacija odporniškega gibanja, slovi kot edinstvena v okupirani Evropi. Kot dodaja zgodovinar dr. Blaž Vurnik, je iskal podobne oblike pomoči po Evropi, a je (res) naletel le na podatke o organizacijah, ki so skrbele za namestitev in oskrbo judovskih otrok po okupirani Evropi: v Franciji, Belgiji … »Glede na to, da so se odporu večinoma pridruževali mladi ljudje, tudi tisti, ki so že imeli otroke, je bilo logično, da je nekdo moral poskrbeti zanje. Toda o tem, kako so ta problem reševali drugod po okupirani Evropi, kjer so se pojavila različna odporniška gibanja, nisem našel podatkov. Je pa res, da je bilo verjetno laže skriti, denimo, otroka iz Lyona kje na podeželju kot otroka iz Ljubljane, ki je bila veliko manjša in obdana z bodečo žico ter tako precej laže obvladljiva za nadzor na mikroravni.«
Šele v zadnjem času
