Tiskane izdaje
»Ko sem študirala umetnostno zgodovino, sem imela občutek, da je zelo malo produkcije, ki korespondira z atmosfero in dogajanjem v mestu. In zato sem si za svojo doktorsko disertacijo izbrala slovenski pop art«, pravi kustosinja Petja Grafenauer. In ga – četudi teoretično ni obstajal – tudi našla.
Navidez smo z redkimi izjemami to zvrst bolj ali manj spregledali, vendar Grafenauerjeva ugotavlja, da ga predvsem nismo ustrezno detektirali in predstavili. Pogosto smo tovrstna dela okarakterizirali z drugimi izrazi, denimo kot nova ali ekspresivna figuralika ali hiperrealizem, vendar v številnih primerih odgovarjajo prav kriterijem pop arta.
Res je izbor razstave v Umetnostni galeriji Maribor nekoliko ohlapen in arbitraren, kot predhodniki se omenjajo denimo tudi Matija Jama, ki je predstavljen z eno miniaturo, pa Gabrijel Stupica in Marij Pregelj, vendar je vtis celote vendarle zelo prepričljiv.
Devet sklopov iz 60. in 70. let
Ostala dela družijo predvsem uporaba podob množične kulture, osredotočanje na sodobne vsebine, skoki v polja popularnega okusa. V procesu so se te umetnine pogosto naslanjale na fotografijo, v formi poudarjale ploskost in frontalno predstavitev, uporabljale so se tehnike, ki namigujejo na depersonalizacijo procesa.
Razstava je razdeljena na devet sklopov in je omejena na 60. in 70. leta preteklega stoletja. V prvem sklopu, poimenovanem dobrine, je v ospredju prvi razmah potrošništva in tudi skupina OHO in njen krog so v okviru reizma razvili svojstven odnos do predmetov, ki jih obravnavajo kot avtonomne reči z lastno bitjo in pravico do obstoja.
Sledi moda in erotika, ki sta v delih slovenskih popartistov močno prepleteni, značilno je popredmetenje telesa, ki se spremeni v artikel, soroden drugim upodobljenim predmetom. Čustvena izpovednost slik se približuje logiki reklam. Portret v obdobju novih figuralik zaživi v raznolikih izraznih možnostih.
Lahko je fotorealističen in le za nianso drugačen od fotografske predloge, včasih se poigrava z očesom in se sestavi iz števil, bliža se podobam popularne kulture ali se sestavlja iz mehanskih ploskev. V sliko priroma s fotografije, revije, filma in slikarstvo poveže s svetom množičnih medijev.
Smrt je ena od tem, značilnih za popart, a je v slovenski umetnosti redka, slovenska umetnost nikdar ne prestopi v polje cinizma, kakršnega je premogel denimo ameriški pop. Vendarle pa obstajajo nekatera kakovostna, celo izjemna dela, denimo iz zgodnjega obdobja Metke Krašovec.
Ekološke teme so prav tako prisotne, pa četudi brez direktnega angažmaja, številni umetniki so upodabljali podobe krajine, ki postaja industrializirana, urbana, a na drugi strani tudi zapuščena, iztrošena in polna smeti. Obenem tudi klasična krajina v okvirih novih figuralik doživi preobrazbo.
Fragmenti minulega časa
Glede na to, da je umetnost nastajala v specifičnem družbenem okolju takratne socialistične republike, ki je, kljub mednarodnim zgledom, umetninam dodalo svojstvene poudarke, na katere so se formalno mnogokrat nanašale. Triptih Dube Sambolec je eno redkih monumentalnih kiparskih del, nastalih v okvirih nove figuralike v lokalnem prostoru.
Razširjena zavest je avtorica razstave poimenoval dela, ki so z rock glasbo, študentskim in hipijevskim gibanjem, postopnim širjenjem množičnih medijev in nenazadnje drogami spreminjala zavest prebivalstva in tudi dela vizualne umetnosti.
Likovna umetnost je seveda v centralnem fokusu razstave, ob njih pa so zbrani še literarni, televizijski, glasbeni, časopisni, oblikovalski in reklamni fragmenti tistega časa. Soavtor razstave Vasja Cenčič je pripravil še izbor filmov s poudarkom na opusu Tomaža Hladnika, ki se zdi najbolj tipičen primer popartističnih prijemov v filmskem mediju, kot svojstven kuriozum pa omenimo še nek trivialen roman, ki ga je bral razvpiti morilec Metod Trobec in si nekatere odlomke, ki so sumljivo podobni njegovim dejanjem, tudi podčrtal.
Petja Grafenauer je gradivo za razstavo zbirala kar dve leti, pretaknila je tako rekoč vse depoje slovenskih galerij in muzejev, številna dela je našla tudi v ateljejih umetnikov. Mnogi so nanje bodisi pozabili ali pa so bili celo prepričani, da gre za manj kvalitetna umetnine iz njihovega zgodnjega obdobja, ki bodisi nikogar več ne zanimajo ali pa so se od njih umetniki celo distancirali.
