Tiskane izdaje
Včeraj se je v bolnišnici Saint-Louis v Parizu izteklo življenje Igorja Mitoraja, enega mednarodno najprepoznavnejših poljskih kiparjev v zadnjih desetletjih, ki pa je tudi večino umetniške kariere izoblikoval v mednarodnem prostoru.
Predvsem v Franciji in Italiji, zaslovel pa je z monumentalnimi kipi, javnimi skulpturami v najrazličnejših okoljih po svetu, s katerimi se je pridružil tistim, ki so tudi v sodobnosti izhajali iz univerzalnih kanonov antične, klasične umetnosti. Znan je bil prav po obravnavanju različnih človeških čustev ali fenomena minevanja z opiranjem na klasično formo.
Mitoraj se je med drugo svetovno vojno, leta 1944, rodil v kraju Oederan na Saškem v Nemčiji, a odraščal v Krakovu, kjer se je formiral na tamkajšnji akademiji. Kot slikar, ne kot kipar. V francosko prestolnico se je, sprva z namenom izpopolnjevanja, preselil leta 1968, za njegovo kariero in vstop v svet kiparstva pa je bilo pomemebno tudi srečanje z Mehiko in širšo kulturo Latinske Amerike.
Kot kipar se je sprva izražal v keramiki in bronu, obisk Carrare leta 1979 pa mu je odprl pot še v kiparjenje v marmorju, po katerem to toskansko mesto slovi že od starorimskih časov in brez katerega bi si zelo težko predstavljali tudi umetnost vodilnih mojstrov renesanse in kasnejših obdobij umetnostne zgodovine.
V Italiji je sicer deloval v mestu Pietrasanta v neposredni bližini Carrare, kar je kar primeren kraj za kiparja. Ime mesta je namreč mogoče prevesti kot »Sveti kamen«, v njem pa je leta 1983 odprl atelje in tudi sicer preživel velik del življenja.
Na Poljsko se je vrnil šele leta 2003, doma pa dve leti zatem dobil zlato medaljo za zasluge na področju kulture, imenovano Gloria artis. Predlani so mu podelili še eno najvišjih nacionalnih odličij, križec reda Odrodzenia Polski (prerod Poljske). Umrl je v starosti 70 let.
