Tiskane izdaje
Nekatera dela, ki jih je
Eno izmed najbolj znanih del skupine OHO je instalacija Triglav. V slovenski umetnosti je ta dobila dva pomembna odmeva: skupina Irwin je ponovila vašo akcijo, umetniki Janezi Janše so ga prav tako reinterpretirali kot Triglav na Triglavu. Kako gledate na učinke vaše mladostne instalacije?
Vidim, da je s časom Triglav pridobil pomen. Danes ga interpretirajo veliko bolj kompleksno, kot sem si ga zamislil. Ideja projekta, ki smo ga izvedli decembra 1968, je bila podariti Ljubljančanom novoletno darilo, zlasti tistim, ki so prestari, da bi šli v hribe. Tako smo jim prinesli hrib v Ljubljano. Naško Križnar je napravil video naše instalacije, dolg štiri minute. V njem vidite naš Triglav, vidite pa tudi odzive ljudi. Večina, ki hodi mimo, je povsem resna, gleda nas kot huligane, ki počnejo nekaj čudnega. Kakšnih trideset odstotkov ljudi se je nasmejalo. Všeč mi je bilo, da smo v mrk zimski čas prinesli malo svetlobe.
Takšne minimalne geste, drobni posegi v okolje, so stalnica v vašem opusu …
Določene stvari me zanimajo, privlačijo, valovi na obali na primer.
Zanimanje za valove se je pri vas začelo z opazovanjem Ljubljanice in njenih tokov …
Tudi na morje sem hodil, igral sem se v potokih, mesece sem preživel v Bovcu pri Soči, kjer so živeli moji stari starši. Fascinirale so me igre vode, to, da reke dosežejo cilj, a na ukrivljen način. Ponavadi se raje premikamo po ravni črti, od točke A do B, zanima nas najkrajša pot. Narava, življenje pa ne dela tako. Oblikovalci parkov ponavadi napravijo ravne poti, ljudje pa na sprehodih vijugajo po njih. To je zame ključna metafora. Verjamem v vijuganje.
Obstaja ples, ki nastane med ljudmi in prostorom, v katerem živimo, naj je to mesto ali narava. V večini primerov poskušamo to nadzirati, mene pa zanima, ali lahko sodelujemo: z reko, z valovi, z ljudmi. Moja umetnost je v tem, da temu dodam zelo preprost element. Šel sem v naravo, pogledal naokoli in pomislil, kako sem povezan z njo, kako lahko sodelujem s tem in prinesem na plan nevidne elemente v določenem prizoru, doživetju. Pri Žitu in vrvici pa, denimo, samo upognem klasje – zelo preprosto. Hotel sem, da projekt zaživi v domišljiji gledalcev. To je umetnost: odpreti možnost imaginacije, zamišljanja.
Po obdobju v skupini OHO ste šli v tujino, pristali v ZDA in ustanovili organizacijo Pomegranate ter se ukvarjali z družbenimi projekti. Ste tedaj zavestno opustili umetniško delovanje?
Štirje najbolj aktivni člani OHO smo se spraševali, ali je naša umetniška pot, ki nas je vodila v uradne umetniške institucije, muzeje in galerije, prava. Prišli smo do tega, da moramo raziskati druge reči. Čutil sem, da sem prišel do konca neke faze dela, in vznemirjalo me je kup vprašanj o življenju ter našem svetu. Začel sem potovati.
Vijugali ste ...
Vijugal sem, srečeval ljudi, ki so pogosto delali pomembne reči na obrobju, nevidno, ampak to je včasih najpomembnejše delo.
Govorite o ZDA?
Tudi na Škotskem sem živel eno leto po odhodu iz Slovenije. Zavestno sem se spraševal, kako bi lahko uporabil svoje talente. Ko sem živel v Jugoslaviji, so mi vsi poskusili dopovedati, kakšen naj bi bil. Starši, učitelji, politiki so nam govorili, da bi morali biti pridni. Temu sem se upiral; ne intelektualno, ampak umetniško. Hotel sem iznajti načine za izražanje lastne individualnosti. Ko pa sem prišel v ZDA, sem nasprotno naletel na družbo individualcev, torej na čisto drug problem kot tukaj. Tam so pozabili na skupnost, na to, kako se povezovati, na skupno dobro. Vse je usmerjeno v osebni ali poslovni uspeh. Kot sem tu čutil miselno disonanco, se hkrati nisem strinjal z definicijo uspeha v ZDA. Odločil sem se, da 'se bom posodil drugim', da bom pomagal njim in ne svoji karieri. To je bilo radikalno na drug način.
V ameriških predmestjih ste s centrom Pomegranate oblikovali prostore za druženje ...
Naredili smo šestdeset takšnih projektov. Mestom in soseskam smo pomagali z načrti za prihodnost, in sicer po načelu demokracije. Demokracija je neumen sistem, a verjetno – kot je rekel Churchill – res najboljši. Skupaj lahko naredimo več kot posamezniki. Sposobni smo izvleči kvalitete drug iz drugega, kar nam pomaga pri reševanju problemov. Ponavadi se prepiramo, kateri pogled na zagato je pomembnejši, in zanikamo stališča drugih. Ključno je bilo, da smo prisluhnili drug drugemu, da se nismo medsebojno obtoževali, da smo dolgoročno pogledali na neko stvar. Lastništvo projekta izhaja iz tega, da ljudje na koncu rečejo: 'To je moj projekt, ne Milenkov, to ni vladni projekt, to je moje, to je naše.'
Potem ljudje razvijejo drugačen odnos do tega.
Tako je. Sodelujemo z vlado in fundacijami, ki financirajo tovrstne projekte. Ko pridemo v neko skupnost, rečemo: 'To se bo zgodilo. Želeli bi si, da bi se to zgodilo ne za vas, ampak skupaj z vami.' Osredotočimo se na to, kaj lahko prispevajo projektu. Projekt vodimo tako, da nam ljudje povedo, kaj potrebujejo, kaj hočejo, mi – ekipa z arhitektom, krajinskim arhitektom, umetniki – pa ga pomagamo izpeljati. Sprva organiziramo od štiri- do desetdnevno delavnico z določeno skupnostjo. V naslednjem koraku njeni člani postanejo delavci in umetniki ali oboje hkrati. Ta proces sproži vrsto reči: ljudje se spoznavajo med seboj, začnejo si zaupati. Neka študija je pokazala, da se več kot 90 odstotkov ljudi po izvedenem tovrstnem projektu počuti bolj varne, bolj povezane, bolj angažirane.
Povezanost je temelj, iz katerega rastejo druge reči. Ljudje v projektu prepoznajo svojo stvar, svojo skupnost, nekaj, kar ne pripada politikom, ampak nekaj, pri čemer dobijo vlogo in kjer imajo moč. Včasih iz tega skupnega plesa nastanejo neverjetne reči. Mi v Pomegranate plešemo drugače. Vsi hočejo plesati stari ples, mi pa jim rečemo: ne, tu gre za nove plesne korake.
Iz popularne kulture navadno dobimo vpogled v Ameriko velikih mest. Vaš center Pomegranate pa zadeva Ameriko predmestij, kjer živi ogromno ljudi.
Po drugi svetovni vojni so bili zemljišča in resursi v ZDA poceni, nastajale so avtoceste, ki so omogočale ljudem naseljevanje v naravi. Ko tam živi nekaj ljudi, ni težav, ko se vsi preselijo tja, dobiš predmestje. Nihče ni razumel posledic teh posegov v okolje. Zdaj so vsi v predmestjih odvisni od avtomobilov, saj so oddaljeni od vsega: služb, šol in trgovin. Vsak Američan se mora voziti in naposled dobiš tudi epidemijo debelosti, ker se nihče več ne giblje. Določena organizacija skupnosti potegne za sabo vrsto posledic. Zdaj se je to začelo spreminjati, zlasti v centrih. Ljudje se vračajo v središča, na periferiji pa ostaja problem.
V Sloveniji zaznavam podoben trend; resda je manjši, ker je manj ljudi, a veliko prebivalstva se seli iz mesta. Pozneje bomo plačali za te odločitve. V središču Ljubljane so vsakovrstne restavracije, bari, medtem ko se moraš po kladivo z avtomobilom peljati eno uro stran. Ključne funkcije mesta se selijo v predmestje, kar – kot rečeno – implicira, da moraš imeti avtomobil in čas za nakupe. Zavedati se moramo posledic posegov v prostor, ker ko je problem enkrat tam, veliko stane, da ga odpravimo. Nemci so zelo dobri v urejanju okolja. Vsa mesta imajo robove, v Italiji na primer ne. Mislim, da bi se lahko od Nemcev naučili, kako urejati prostor za prihodnost.
Kako gledate na to, da se vračate v umetniško sfero, v umetniško institucijo, od česar ste pred pol stoletja bežali?
Po tridesetih letih dela s skupnostmi, ki je težavno, saj nikoli ne odločaš sam in si vselej v kontekstu skupine, sem tega vesel. Moderna galerija me je povabila, da izrabim ta prostor in napravim, kar si želim. Še vedno imam veliko zamisli in zdaj imam priložnost, da jih uresničim. Za to sem hvaležen.
