Tiskane izdaje
Umetnost Joana Mirója (1893-1983), enega vodilnih slikarjev v času preobratov k nadrealizmu in abstrakciji, v njegovem primeru k svobodni, kaligrafski igri abstrahiranih ali abstraktnih form ter barv, zaradi česar ga je André Breton označil za najbolj nadrealističnega med vsemi pripadniki gibanja, je za razstavo v zagrebškem Umetniškem paviljonu izpred leta znova blizu Slovenije. Tokrat v Vili Manin v Passarianu onkraj zahodne meje.
Razstava del tega klasika katalonske in evropske umetnosti 20. stoletja, ki se je pariškim nadrealistom pridružil po cézannovskih, fauvističnih in kubističnih začetkih, na katere sta vplivala tudi katalonska ljudska umetnost in srednjeveška romanika, je dostopna od danes, napovedan izbor pa obsega širok izsek okoli 250 del iz njegovega poznega opusa, od velikih slik, prek risb, študij in kipov, do njegovih osebnih predmetov in fotografskih dokumentov mojstrov, ki na svojem področju prav tako sodijo v najožjo antologijo. To so Henri Cartier-Bresson, Brassaï, Herbert List, Man Ray, Ugo Mulas in drugi.
Kar bo na ogled, ima domicil v Fundaciji Joana in Pilar Miró v Palmi de Mallorci in zbirkah slikarjevih dedičev, kar glede na podatek, da bo razstava aktualizirala ravno Mirójev pozni opus, ne preseneča, ta del opusa pa je izoblikoval v desetletjih po ustalitvi na Mallorci leta 1956. V Palmi je na božični dan leta 1983 tudi umrl. Dočakal je 90 let.
Bolj star, bolj nor ...
Izvirni naslov razstave Joan Miró; Soli di notte je mogoče razumeti v dveh smereh (Sonca noči ali pač Sami ponoči), njen izbor pa bo obnovil zadnja desetletja Mirójeve umetniške poti od 50. let do smrti. Šele po ustalitvi v Palmi si je, denimo (kar zveni presenetljivo), lahko prvič v karieri uredil atelje, ki mu ga ni bilo potrebno deliti s katerim izmed kolegov, ob tem pa si je kmalu omislil še dodatnega, ki ga je namenil ustvarjanju kipov in grafike.
A je, kot zapišejo v Passarianu, v tem času ključen predvsem njegov preobrat v, po eni strani, intenzivno ustvarjanje – v poznih letih je ustvaril velik del svojega celotnega umetniškega opusa –, po drugi pa v drugačen izraz, ki se zdi z izpostavljanjem črne barve kot nasprotje temu ustvarjalnemu vitalizmu.
Na njegovih platnih so se začele intenzivne barve in abstrahirane figure umikati črnini, ki je postopoma zasedala vse več slikarskega prostora, ob tem pa tudi slikarskim znakom, ki spominjajo na primitivne kulture. »Bolj kot se staram, bolj narašča napetost, kar vznemirja mojo ženo,« je izjavil v nekem intervjuju. »Bolj kot se staram, bolj postajam nor in agresiven. Tudi zloben, če hočete.« Razstava bo dostopna do 3. aprila.
