Tiskane izdaje
Ludvik Pandur je prvič videl slavno Tizianovo sliko Amor Sacro e Profano, Sveta in posvetna ljubezen, v rimski galeriji Borghese pri dvanajstih letih. Ne samo da se mu je kompozicija, katere ikonografska kompleksnost še vedno ni v celoti pojasnjena, zelo vtisnila v spomin, zaznamovala ga je tudi s svojo dualnostjo, torej dvojnostjo, ki je značilna za ves njegov opus.
Letošnji dobitnik Glazerjeve nagrade za življenjsko delo je tudi eminenten primer polihistorja, ki govori osem jezikov, predvsem pa v slogu neoplatonizma povezuje vsa učenja, ki so se generirala v preteklosti. Kar je pri iskanju svetega grala umetnosti – simptomatično sodita Wagner in še posebno njegov Parsifal med njegove najbolj priljubljene skladatelje oziroma opere – še kako pomembno, saj gral predstavlja ustrezno posodo, kamor je treba pretočiti tudi ustrezno tvarino.
In pri tem je svojevrsten alkimijski mojster, njegove brezčasne podobe so skladno z njegovo dualnostjo hkrati klasične in izrazito aktualne. »Dlje ko iščeš tvarine, ki bi jo dal v posodo in sestavljaš ustrezne formule, bolj zoriš in rasteš ter doživljaš metamorfoze, in to ne zgolj v naslonu na Ovidija in antično mitologijo, ampak tudi v povezavi s krščanskim mitom in seveda z vsem magičnim in mitičnim, ki sestavlja našo kulturno podstat«, je dejal.
Pri vas ta iskanja trajajo že zelo dolgo, ste eden redkih, ki je že od nekdaj vedel, da bo slikar?
Res sem to odločitev sprejel že v zgodnjem otroštvu. Ne morem zanikati, da je na to gotovo vplivalo tudi dejstvo, da je bil slikar moj oče Lajči Pandur, vendar odkar pomnim, sem fasciniran z vizualnimi vtisi, tovrstno čudenje nad vsem stvarstvom sem ohranil vse do danes. Najzgodnejši so spomini na park ob gradu na Ravnah, kjer smo stanovali do mojega drugega leta, ti spomini pa se kot neprekinjena črta nadaljujejo v mariborski mestni park s skoraj identičnimi temnimi smrekovimi krošnjami. Sprehodi s starši, otroške igre pri Treh ribnikih, čarobne historične fasade starih hiš, in Kalvarija, vse to se je skupaj s pravljicami, filmi, glasbo in očetovimi reprodukcijami del starih mojstrov prepletalo v nekakšno proustovsko podobotvorje.
Ki je z vašim prvim otroškim popotovanjem v Italijo dobilo še veliko širše dimenzije?
Vse, kar doživiš v otroški in mladostniški dobi, se ti neizbrisno zasidra v podzavest. Ko pozneje ustvarjaš, se zdi, kot da nekatere ideje in zamisli spontano prihajajo iz plasti, naloženih v hipotalamusu. Seveda je bila Italija zame prvovrstno doživetje, vsi veliki mojstri, pa linija pri Boticceliju, kolorizem Tiziana in Tintoretta v Benetkah ... Takrat sem tudi prvič videl modernistično slikarstvo, denimo dela Alberta Burrija, s katerimi se sicer takrat nikakor še nisem mogel poistovetiti, vendar je bilo prvo spoznanje, da obstaja na področju umetnosti tudi še kaj drugega, kot sem poznal do takrat.
Dileme o izbiri študija tako ni bilo?
Edina dilema je bila ali ljubljanska ali zagrebška akademija. Odločil sem se za zagrebško. In ni mi bilo žal, profesorji so bili sicer bolj ali manj umetniki, ki so se zasidrali v abstrakciji, vendar so izjemno predstavili vsa starejša obdobja, klasična renesančna risba, precejena skozi modernistični filter, pa je bila še vedno v ospredju. Pri Krstu Hegedušiću, pri katerem sem se izpopolnjeval v mojstrski delavnici, figuralika ni bila preveč zaželena, vendar sem bil že od nekaj trmasto odločen, da ostanem zvest figuralnemu oziroma zavezan človeku in človeški figuri. Sem se pa od risbe postopno in pravzaprav z velikim notranjim odporom usmeril v kolorizem, ki je pozneje zame postal vitalni del ustvarjanja. V Zagrebu je vladalo liberalno ozračje, prisotne so bile najrazličnejše poetike, v Hegedušićevem ateljeju so se izpopolnjevali tako različni umetniki, kot so bili Miroslav Šutej s popartom, Vladimir Veličković s svojo ekspresivno figuraliko, tu je bila abstrakcija Ferdinanda Kulmerja, nadrealizem Nives Kavurić Kurtović ...
Vaša sošolka je bila tudi Marina Abramović.
Z njo sem se odlično razumel. Po študiju v Beogradu, kjer so bili nadrealistični principi, ki so tudi temelj poznejšega pojava konceptualizma in performansa, zelo močno zasidrani, je prišla na podiplomski študij v Zagreb. Le redko se je lotila kakšnega slikarskega podviga, nekega dne pa se je le odločila da naslika veliko platno s podobo gole ženske in oblakov. Pri Hegedušiću se je natančno pozanimala o tehničnih recepturah, nato pa se je lotila dela. Bila je kar vztrajna, vendar rezultat ni bil posebno impresiven. »Joj, Lajči, kako se ti zdi, tole ni ravno podobno oblakom?« mi je dejala in potem sva se še dolgo krohotala in zabavala.
Ste z njo ohranili stik?
Ne, nikoli več se nisva ne slišala ne videla, mislim pa, da je v enem od intervjujev omenila našo generacijo slikarjev in izrazila svoj kompliment.
Danes je zelo modno biti svetovljan, domače koordinate so za številne preozke in preveč provincialne. Vi najdete enakovredne motive kjerkoli pač ste?
Zame je enako simulativen sprehod po mariborskem parku kot po Manhattnu, nebotičniki se ne razlikujejo veliko od dreves. Prizor iz letala, ko smo vzletali z madridskega letališča in so se pod nami izrisala rdeča kastiljska polja s črnikami je zame bila enako močna vizualna impresija kot črn stolp plinarne v mariborskem Melju ali krajina onkraj mestnih meja. Kar šteje, je dovolj močan impulz, četudi gre za drobno igro svetlobe in sence ali skoraj neopazen kontrast. Vse sestavlja edinstveno okolje, ki ponazarja človekovo eksistenco eksistenc in njegove metamorfozne preobrazbe. Kratek čas sem se zato navduševal tudi nad nadrealizmom, ne toliko nad Salvadorjem Dalíjem kot nad Georgiem de Chiricom in Maxom Ernstom ter nato atmosfero magičnega in tudi srhljivega in tesnobnega poiskal bolj severno pri ekspresionistih.
Vpliv Francisa Bacona se zdi prav tako znaten, vaše slika Omizje ima poleg groteskno deformiranih figur tudi značilno baconovsko rdeče ozadje.
Nedvomno je bilo odkritje Bacona zame zelo pomembno, vendar ima omenjeno ozadje drugačen izvor. Vedno sem bil navdušen nad filmom. Zelo velik vtis je name naredil film Povečava Michelangela Antonionia in rdeča na mojem Omizju se je porodila, ko sem v živo videl rdeča pročelja londonskih hiš, ki so bila identična kadrom iz tega filma. Sicer pa seveda ne zanikam, da sem črpal pri različnih velikanih svetovne umetnosti; Piccasso je ne nazadnje v svojem opusu na svoj način predelal celotno likovno zgodovino, vendar za to ni nič manj velik. Je pa seveda treba biti previden – če se določene formule ne skladajo s tvojim značajem in predvsem emocijam, se jih moraš izogibati, saj rezultat gotovo ne bo pravi.
Veliko vlogo pri vas ima tudi glasba. Je to obvezna spremljava ali je lahko tudi moteča?
Včasih, čeprav redko, glasbo tudi ugasnem, če pri slikanju preveč podležem glasbenemu dogajanju. Sicer pa poslušam predvsem klasično glasbo in jazz. Še ko sem študiral v Zagrebu in sem pogosto pozno v noč ostajal v ateljeju na akademiji, mi je Hegedušićeva hči prinašala plošče z jazzovskimi mojstri in tem – od Dave Brubecka in Oscarja Petersona do Billa Evansa in Sarah Vaughan – ostajam zvest. Glasba pogosto pomaga, da se iz podzavesti podobe materializirajo, in to na zelo poseben način.
»Znal je pristopiti z vso spoštljivostjo do naših svetov, ki so se počasi oblikovali. Vedno je našel pravi trenutek, da nas je s stavkom, knjigo, usmeril naprej,« je o vas zapisala vaša nekdanja študentka in zdaj zelo renomirana umetnica Natalija R. Črnčec. Podobni so tudi odzivi drugih, torej je bilo vaše profesorsko delo zelo cenjeno, študenti pa so vas tudi imeli zelo radi?
Najprej se mi je zdelo, da bo profesura zame usodna, da bo nad mano visela kot Damoklejev meč in hromila moje ustvarjalne moči. Vendar so se postopno zadržki krhali, poučevanje je postajalo moj integralni del, dobival sem tudi povratne informacije o svojem delu in nazadnje sem v profesuri užival. Priznam, prijetno se počutim, ko dobim kakšen dopis ali zgolj pozdrav od nekoga, ki je bil moj študent, včasih dobim tudi zahvalo kakšnega, ki je bil v moji predavalnici pred skoraj pol stoletja.
Verjetno tudi zato, ker ste bili vedno tolerantni in demokratični ter nikomur niste vsiljevali svojih pogledov?
Res nisem posebno kritičen, v sedanji produkciji me včasih moti le pretirana vloga sodobne tehnologije ali pa pogrevanje starih zamisli, ki se prodajajo kot nove. Sicer pa ni prav, če nikoli ne prideš v konflikt z nikomer, to bi pomenilo, da so tvoja stališča omledna ali pa se vedno znova prilagajaš. Če to počneš, zamudiš vlak. In to je seveda tvoj vlak.
