Tiskane izdaje
Ko so na dražbi družbe Sotheby's 2. aprila v Hongkongu prodali Maov portret Andyja Warhola iz leta 1973 za precej nižjo ceno od pričakovane, so se mnogi spomnili starega rekla: »Vemo, koliko bo jutri stala neka dobra sekira, toda tega, koliko bo vredna neka slika, nihče ne more zagotovo predvideti.«
Udarec lesenega kladiva, ki je pomenil, da je bil Mao prodan za 86 milijonov hongkonških dolarjev (10 milijonov ameriških dolarjev), je bil pomenljivo presenečenje za vse navzoče, saj so sprva napovedovali, da bo cena slike znašala celo 5 milijonov ameriških dolarjev več od dosežene.
Gre za delo iz serije portretov kitajskega voditelja, s katero je Warhol prekinil osemletni premor in se vrnil k slikanju, ljudje pa so upravičeno prav ceno tega portreta sprejeli kot barometer, ki bo pokazal, koliko je povpraševanja po tem ameriškem umetniku, pa tudi, kako zelo se Kitajci na splošno zanimajo za zahodno slikarstvo.
Prvič na kitajskih tleh
Warholov Mao je bil tokrat prvič na voljo kupcem na kitajskih tleh, in ker velja ameriški umetnik za zelo pomembno ime na Kitajskem, je bilo zanimivo videti, kako se bodo odzvali na dražbo domači zbiratelji. To je bil zelo pomenljiv teden za spomladanski prodajni uspeh družbe Sotheby's. Od 59 ponujenih del so jih deset prodali za ceno, nižjo od najnižje pričakovane, šest jih je doseglo ceno na spodnji meji predhodnih napovedi, šest pa jih sploh niso prodali.
Med neprodanimi slikami je bila celo Družina: Mati in sin št. 1, delo Zhang Xiaoganga, ki je že dolgo na vrhu seznama najbolj cenjenih kitajskih sodobnih umetnikov, poleg tega sta bili neprodani deli pokojnega kitajskega slikarja Sanyuja pa tudi sliki Xu Jianga, nečaka nekdanjega kitajskega predsednika Jiang Zemina.
Dražba je bila kljub temu uspešnejša od tiste, ki so jo pripravili oktobra lani, in sicer samo zato, ker so dosegli rekordne cene za japonske in vietnamske slikarje ter za dela drugih umetnikov iz držav jugovzhodne Azije. Pojavilo se je vprašanje, ali to pomeni, da se trg umetnin počasi izmika prevladi kitajskih zbirateljev, ali gre samo za začasno krizo zaradi višjih ovir, ki ne dopuščajo prehoda kitajskega kapitala čez meje. Ali pa gre morda za nekaj drugega, denimo preusmeritev okusa zbirateljev v nove vode še sodobnejše umetnosti, ki zdaj čedalje pogosteje in radikalneje zavrača platna?
Vodilna na trgu umetniških del
Po statističnih podatkih odvetniške družbe Withers, ki se je med drugim specializirala za svetovanje zbirateljem umetnin, galerijam, muzejem in zasebnim dražbenim hišam, je bila Kitajska lani zanesljivo vodilna na globalnem trgu umetniških del. Leta 2016, ko so se zahodni trgi morali sprijazniti s 35-odstotnim padcem, je azijska sila na dražbah ustvarila za približno 4,8 milijarde dolarjev prometa. Amerika je bila daleč za njo s 3,5 milijarde dolarjev.
Podatki ne odražajo samo tega, da je nakupovanje umetniških del na Kitajskem že dolgo ena od oblik alternativnega vlaganja denarja, ampak pomenijo tudi to, da se za umetnost zanimajo vsi, ki so obogateli na drugih področjih, zdaj pa si lahko privoščijo ukvarjanje z nečim, kar jih veseli bolj od številk na bančnem računu. V nekem smislu je to kažipot po kitajskem novodobnem iskanju smisla bogatenja.
Po nekaterih ocenah bodo v prihodnjih petih letih v Aziji odprli približno 1200 novih zasebnih muzejev, večino na Kitajskem. Velik delež denarnih sredstev, namenjenih za širitev obstoječih zbirk, bodo zapravili za dobro uveljavljena imena iz sveta umetnosti, toda čedalje več kitajskih zbirateljev bi rado preseglo preizkušene okvire in odkrilo pomen v stvareh, ki jih ni odkril še nihče.
Internetni časopis Artnet News je na začetku leta preveril, koliko denarja so kupci plačali za dela posameznih kitajskih slikarjev, in na podlagi teh podatkov sestavil seznam najbolj priljubljenih še živih umetnikov.
Na vrhu seznama privlačnih številk je Zeng Fanzhi, čigar dela so skupno prodali za skoraj 445 milijonov ameriških dolarjev. Na dražbi družbe Sotheby's oktobra 2013, denimo, so njegovo Zadnjo večerjo, naslikano leta 2001, prodali za več kakor 23 milijonov. Na drugem mestu je Cui Ruzhuo, za čigar dela so skupaj odšteli 397 milijonov dolarjev, toda ker slika v tradicionalnem slogu, je njegovo priljubljenost težko primerjati s položajem umetnikov, ki spadajo v kitajsko avantgardo.
Žarnice in diode namesto tuša
Na tretjem mestu je Zhang Xiaogang, za čigar slike so kupci plačali skoraj 310 milijonov dolarjev, in prav zato je zanimivo, da njegova slika Mati in sin št. 1 sploh ni bila prodana na dražbi na začetku aprila. Sledijo jim Fan Zeng (izjemno cenjen tradicionalni slikar in kaligraf), Zhou Chunya, He Jiaying, Huang Yongyu, Yue Minjun (zahodni ljubitelji umetnosti ga poznajo po velikih, nakremženih glavah, naslikanih v slogu ciničnega realizma, ki so pravzaprav njegovi avtoportreti), Liu Wei in Liu Xiaodong, za čigar neorealistične slike so kupci plačali najmanj, in sicer »samo« 112 milijonov dolarjev.
Površna analiza seznama prikaže mešanico razpoloženja kitajskih in zahodnih zbirateljev. Če izvzamemo umetnike, ki ostajajo pri tradicionalnem papirju in tušu, je očitno, da so bili do zdaj najbolj priljubljeni tisti, ki se v okvirih politično sprejemljivega ukvarjajo z izzivalnimi temami, kakršne so, denimo, kulturna revolucija, sezonski delavci, izkrivljeni individualizem ali cinični kolektivizem.
Toda če pogledamo, s čim bi radi danes zbiratelji napolnili svoje galerije in zasebne muzeje, takoj opazimo, da bi radi zapustili platna in postali plastičnejši ter se približali življenju in sodobnim tehnologijam. Čedalje več del nastaja iz kovinskih plošč, akrilov ali lesa, poigravajo se s težnostjo, prostorsko praznino in razsežnostjo iluzije. Celo človeško telo je postalo material, zato, denimo, umetnik Liu Bolin v sodelovanju s fotografinjo Annie Leibovitz izdeluje fotografije, na katerih se popolnoma poslikan staplja z ozadjem, denimo s knjigami na policah knjižnice ali z zelenilom zaraslega gozda.
Čedalje več je tudi del, ki se jih je treba dotakniti, da bi razumeli pomen, pri katerem vztraja umetnik, in to vzorno počne Li Hongbo, ki ustvarja kipe iz več tisoč slojev belega papirja. Če kipe razgrnemo, se spremenijo v filmsko zgodbo o vseh izrazih, ki bi jih, denimo, marmor lahko imel, če bi pri njem uporabili neomejeno domišljijo.
Toda obsedenost z žarnicami s svetlečimi diodami ali z elektronskimi panoji kljub vsemu ne pomeni, da so se zbiratelji za vedno odrekli tušu na papirju ali olju na platnu. Samo še naprej iščejo, skoraj tako, kakor je to počel Warhol, ko je leta 1973 spet začel slikati najbolj znano osebnost na svetu. Mao Zedonga seveda. Človeka, ki je vse to, kar se dogaja v kitajski umetnosti, omogočil, in sicer tako, da je to prepovedal, zdaj pa vse to izvira iz osvobojene ustvarjalne duše kot neobrzdana vznemirjenost in izraz univerzalnega vprašanja: kaj je smisel življenja?
