Tiskane izdaje
Kitajski umetnik Ai Weiwei, ki po odločitvi oblasti še vedno ne sme zapustiti domovine, v kateri je bil kot umetniški trn v peti oblasti številka ena v minulih letih deležen rušenja ateljeja v Šanghaju, leta 2011 skoraj trimesečne ječe, za katero oblast dolgo ni razkrila razloga, in kasneje obtožb milijonske davčne utaje, naposled razstavlja v mestu, kjer se je pred 57 leti rodil. V Pekingu.
Umetnik, ki se je v letih prepovedi potovanj izmojstril v organiziranju lastnih nastopov po svetu s pomočjo medmrežja, novodobnega komuniciranja in sodelavcev (v zadnjem času je razstavljal od Beneškega bienala do nekdanjega zapora Alcatraz v zalivu pred San Franciscom), je zdaj uspel prvič pripraviti reprezentančno razstavo doma. Kitajski časopis v angleščini Global Times na spletni strani piše, da sploh največjo, odkar se je pred 22 leti odločil za vrnitev iz ZDA v domovino.
Od čaščenega umetnika do »odpadnika«
Kot je znano, so ga v Pekingu pred desetletjem upoštevali kot enega reprezentančnih kitajskih umetnikov. Bil je umetniški svetovalec pri gradnji osrednjega stadiona pekinških olimpijskih iger leta 2008, nakar je z opozarjanjem na korupcijo oblasti in usodne posledice kitajskega ekonomskega stampeda na ljudi padel v nemilost.
Znana je njegova tragična instalacija šolskih nahrbtnikov na fasadi razstavišča Haus der Kunst v Münchnu, ki je simbolizirala žrtve potresa v provinci Sečuan, med katerim se je podrlo veliko slabo zgrajenih kitajskih šol. Weiwei je do prvega večjega spora z oblastjo prišel, ko je skušal priti do seznama imen umrlih otrok.
Se je Kitajska pomirila s svojim neprilagojenim umetniškim otrokom? Razstava v Pekingu je razdeljena na dve sosednji prizorišči v umetniški četrti 798 – na Center sodobne umetnosti Tang in galerijo Continua –, dostopna bo do 6. septembra, z osrednjim monumentalnim delom na njej pa Weiwei, kaže, nadaljuje obravnavanje novokomponiranega potrošniškega odnosa do starodavne kitajske kulture, kakršna je znana iz, denimo, njegovega prekrivanja dragocenih kitajskih vaz izpred stoletij s kričečimi potrošniškimi barvami ali razbijanja tovrstnih predmetov (oziroma replik).
Tokrat je na razstavo preselil celoten tempelj iz časov dinastije Ming, častitljivo, okoli štiri stoletja staro leseno arhitekturo, ki se je prav tako znašla na trgu potrošniških dobrin. Gre za ceremonialen objekt, ki je izvirno stal v neki vasi v provinci Jiangxi, v njem pa so se lahko pripadniki premožne družine Wang poklonili svojemu predniku Wang Huaju, aristokratu iz šestega stoletja.
Na razstavi ničesar političnega
Ta objekt je predlani pristal na komercialni dražbi, kjer ga je kupil nek podjetnik, nakar so ga preselili v mesto Dongyang na vzhodu države, naposled pa ga je od njega kupil Weiwei. Razstavil ga je na okoli 1500 kosov in zatem sestavil v najnovejše umetniško delo, ki je dvodelno.
Prvi del tega nekdanjega družinskega templja je na ogled v centru Tang, drugi v galeriji Continua, postopek tovrstne rekonstrukcije pa je umetnik, znan po vztrajnem dokumentiranju in arhiviranju (s tem na svojevrsten način oponaša oblast, ki nenehno beleži njegovo eksistenco), tudi vestno zabeležil. Na obeh razstavah so dostopni tudi velik kitajski zmaj, omenjene vaze in drugo posodje, ogromen kristalni lestenec in še kaj, kot dodaja Global Times, pa je razstava v pekinških umetniških krogih že dvignila nekaj prahu.
A sodeč po pisanju The New York Timesa na njej ni ničesar političnega. Oblast je spremljala njen nastanek in tudi premaknila njeno odprtje. To bi se moralo zgoditi že 30. maja, a so ga naposled po nareku oblasti prestavili za teden dni. Oblast ni želela, da bi bila dostopna pred 4. majem, obletnico krvavega zatrtja protestov na Trgu nebeškega miru leta 1989.
To je newyorškemu časopisu izjavila direktorica galerije Continua Federica Beltrame, ki je dodala, da Weiwei med pripravo razstave z oblastjo sicer ni imel večjih težav. »Videli so, da ne počne ničesar slabega«, je dodala. »Ne gre za politično delo, ničesar ni, kar bi se dalo cenzurirati.«
